Potreben je drugačen pristop k boju z nestrpnostjo
By Jin on Jul 24, 2010 in Notranja politika
Prejšnji teden se je Vlado Miheljak spraševal, ‘kdo gnoji in zaliva obrite glave?’ V Raju pod Triglavom je naštel nekaj primerov nestrpnosti, ki se širi po Sloveniji. Vse lepo in prav. Strinjam se, da je zavračanje vsake drugačnosti v Sloveniji v porastu, da pod površjem brbota hudo sovraštvo, ki se vedno niti ne pokaže, da je stanje v resnici še hujše, kot bi kazala poplava sovražnih komentarjev po spletu in tu in tam tudi fizičnih napadov.
Vendar pa bi opozoril na nekaj, kar to sovraštvo prej kot ne še utrjuje. Miheljak tako o najbolj znani romski družini v Sloveniji in o dogodkih, ki so sprožili toliko besed, napiše naslednje:
Ali tisti, ko se je policija v mandatu notranjega ministra Mateja namesto na “prekurjeno” množico pravih domačinov spravila na Rome in kljub rotenju pokojnega predsednika Drnovška pustila otroke in ženske zmrzovati v improviziranih šotorih, ker so jih pregreti sosedje pregnali z njihovih domov, pa so jih kasneje odpeljali v Postojno v režim koncentracijskih taborišč, ali ležeren odnos institucij in javnosti do napadov na različne rasne, spolne in druge skupine.
Problem tukaj je, da Miheljak sam naslika podobo boja med domačini in Romi, ko v resnici gre za spopad skupnosti s kriminalci, ki so jih leta in leta terorizirali, dokler se jim enkrat ni utrgalo in so pravico vzeli v svoje roke. Njihovega trpljenja, njihovih strahov nihče ni upošteval, zato je govoriti o ubogih romskih žrtvah na tem mestu neumestno in kontraproduktivno, saj jim v resnici pravi, da bi morali še naprej trpeti, četudi umreti pod streli kriminalcev, le upreti se ne bi smeli, ker so na drugi strani pač pripadniki neke manjšine.
Če kdo, potem je za dogodke kriva država s svojimi represivnimi organi, ki niso reagirali, ko je bil še čas.
Boj proti nestrpnosti si mora navzeti drugačnih oblik, če hoče biti uspešen in ne, za vse kriviti samo staroselce, češ da nočejo sprejemati drugačnosti, ne bo delovalo, temveč bo samo poglabljalo delitve in dajalo vetra v jadra raznim radikalnim skupinam. Te bodo namreč ob vsakem moraliziranju s strani liberalnih in socialističnih elit hitro pokazale s prstom na vsako sprenevedanje, kakršno je to v primeru družine Strojan. Potreben je oster, a pravičen boj, enakost pred zakoni, vztrajanje pri vrednotah liberalne države, najmanj pa so nam potrebni ideološki bojevniki, ki bodo iskali le načina, kako čim bolj potlačiti nasprotno stran, ne glede na resnico ali interese celotne skupnosti.
Torej, rešiti problem izbrisanih, urediti mejo s Hrvaško, zagotoviti muslimanom njihov verski objekt v Ljubljani, boriti se proti diskriminaciji vseh vrst, do Romov, homoseksualcev, ostro reagirati na vsak fizični napad in ne vsega pometati pod preprogo. Po drugi strani pravično osvetliti vsak konflikt in ne poglabljati sovraštva, s tem pa jemati podporo radikalnim skupinam. Nujno je tudi ljudem dati več optimizma, boljše možnosti, da si z delom zagotovijo dostojno življenje, da jim ne bo treba na vsakem koraku iskati krivcev za njihovo nesrečo. Revščina in razočaranje znata tudi biti dobri gojišči nestrpnosti.
Toliko usmerjene pristranskosti in nestrpnosti kot pri Miheljaku res ne najdeš zlepa pri drugih političnih analitikih. Človek bi pričakoval, da je med stopnjo izobrazbe in umnostjo le večja korelacija….
Rak | Jul 24, 2010 | Reply
Ko že omenjaš vrednote liberalne države, kakšne in katere pa so? Reševanje in sanacije zavoženega poslovanja bankirjev, pošiljanje slovenskih vojakov na v tisoče kilometrov oddaljena bojišča pod pretvezo obrambe demokracije, ali primerjanje(s strani delodajalcev) nas, proizvodnih delavcev, z množico kitajskih in dajanje slednjih nam za primer in kot svarilo?
Nakazane rešitve v zadnjem odstavku so utopične in dejansko nasprotne liberalnemu modelu države, ki se pod direktivami Evropske komisije, (kateri takšno ukrepanje po še več privatizacije vsega javnega, tj. koristnega širši skupnosti, “svetuje” IMF) in ki se z vso svojo ostrino uvaja na vsa življenjsko pomembna področja v državi…
kolos | Jul 25, 2010 | Reply
Liberalne vrednote so v tem primeru mišljene v političnem prostoru, v reševanju teh (pravice posameznikov: izbrisani, homoseksualci, manjšine, enakost pred zakoni, pravica do zasebnosti, itd…), ne gospodarskih problemov (obdavčevanje, subvencije, minimalne plače, plačan prevoz in malica).
S tega vidika me tvoj komentar opozarja na potreben popravek mojega teksta, glede na to, da se sam uvrščam na socialistično stran, ko gre za vlogo države v gospodarstvu, pravicah delavcev, obdavčevanju višjih slojev, pogledu na učinkovitost državne in zasebne lastnine, itd….
Se povsem strinjam s tabo glede prevladujoče politike, v katero na žalost verjame tudi Pahor, tudi IMF, libertarci, tretja pot, itd… To ni rešitev, ki bi zagotovila dostojno življenje in več optimizma. Po mojem mnenju moramo ločiti med liberalno demokratsko državo, ko gre za progresivne rešitve, svoboščine in med socialno demokratsko državo, ko gre za gospodarstvo, delo v korist skupnosti. Jaz se zavzemam in verjamem v učinkovitost združitve teh dveh pogledov. Borut Pahor, tako se mi zdi, verjame predvsem v liberalno državo na vseh področjih in ni več socialni demokrat. V Sloveniji niti nimamo socialne demokracije.
Kdo bi rekel, da je nemogoče imeti liberalno državo, če na gospodarskem področju utrjuješ vlogo države, češ da to pomeni kršitev svobode delovanja posameznikov, ki lahko sami odločajo, kaj bodo počeli s svojo lastnino, koliko bodo investirali in kam, kako bodo plačevali svoje delavce, ti pa imajo pravico zapustiti podjetje, če jim kaj ne paše. Po eni strani imajo seveda prav, ampak samo, če se radikalno držimo nekih starih definicij. Ne verjamem, da so te stare definicije še uporabne, ampak mislim, da je treba misliti naprej in iskati novih.
Tako ali tako delitve, kot so levo desno, uporabljamo samo še iz navade.
Na neki drugi ravni je poudarjanje skupnosti izrednega pomena in verjamem, da ne v nasprotju s poudarjanjem pravic posameznikov, če se to delitev opravi na nek racionalen način. Namreč, v okviru nacionalne države z določenimi mejami, ali pa tudi v okviru skupnosti, kot je Evropska Unija, je mogoče ustvarjati skupnost, ki ne dovoli, da bi se preveč njenih sredstev pretakalo v tujino, vse v želji, da nekateri posamezniki čim več pobašejo v svoje žepe.
S tem mislim na neke zunanje meje, ki onemogočajo pretirano vključevanje v svetovno gospodarstvo, vsaj ne v takšnem škodljivem obsegu, kot do zdaj. Kitajska na primer uničuje veliko naših industrij in težko rečemo, da je to v našo korist. To ne pomeni izolacije, pretiranega protekcionizma, ampak neke rahle zavore, ki ščitijo domačo industrijo. Spet, to je lahko tudi zelena politika, glede na to, da za nek proizvod, ki ga prepeljemo s Kitajske, potrebno porabiti toliko in toliko energije, za nek proizvod, proizveden lokalno, pa manj. Še bolj to velja za kmetijsko politiko, kjer bi morali več delati na lokalni proizvodnji in potrošnji.
No, nočem biti predolg, tako ali tako je ta moj komentar malo mimo boja proti nestrpnosti, kakor si ga je zastavil Miheljak v svojem pismu. Je pa res, da lahko polno zaposlena družba z visokim standardom, v to sem prepričan, mnogo bolje obračuna z nestrpnostjo.
Jin | Jul 25, 2010 | Reply
Rak,
moj občutek, glede na to, da mi je Miheljak tudi bil profesor na FDV, je da ni slab kolumnist, le da ima neko čudno obsedenost z Janšo in da pretirava s črno belim slikanjem sveta, zaradi česar se mnogim mora zdeti žaljiv. Torej, preveč je osebno vpet v to, kar analizira, počuti se kot bojevnik v vojni, ne kot analitik, ki mu je dejansko vseeno, samo da napiše dobro analizo. Na žalost je tega veliko in prav zaradi tega ‘aktivizma’ znajo številne analize, komentarji, izpasti navijaško.
Jin | Jul 25, 2010 | Reply
Jin, se strinjam!
Rak | Jul 25, 2010 | Reply
To pa je neka marka FDV. On izhaja iz režima in izšolal so ga takrat, ko ni bila dovoljena nobena kritika na račun sistema ali oblasti in da bi preprečili vsakršno opozicijo. Takrat so komunist uvedli strogi nadzor tako nad javnim kot zasebnim življenjem vsakega posamznika. V ta namen je bila tudi ustanovljena fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, to je FDV, kjer so vzagajl preverjene kadre kot je Miheljak, naloga takih zmenetov je bila takrat in je še sedaj, vzdrževanje, manipuliranje javnega mnenja. Taki tipi bi moral narediti nekje zunaj resnično fakulteto.
Kako mora biti tak tip sploh verodostojen? To pomeni, da se ni ničesar spremenilo. Taki tipi se ne bi smeli ukvarjati z sociologijo, politiko in novinarstvom!
bine bone | Jul 26, 2010 | Reply
Bine bone,
FDV je dobra, kot je dobra Slovenija, torej niti ne preveč, ampak takšen poden, kot očitno ti misliš, da je, tudi ni. Po moji izkušnji je večina študentov na FDV že prišla z izgrajenim levičarstvom, če temu lahko to rečem in profesorjem ni bilo potrebno nič kaj prati možganov. Spomnim se, da npr. profesor Prunk, ko je enkrat razlagal nekaj o drugi svetovni vojni, niti približno ni požel kakšnih simpatij in odobravanja, ko je malo bolj pozitivno pogledal na kolaboracijo in malo bolj negativno na partizanstvo.
Slovenska družba je tako razdeljena, da večina ljudi, ki pride na FDV, prej verjame Miheljaku, kot recimo Stresu. Med šolanjem se njihovi predsodki samo še poglabljajo in bi jih težko izničila povsem desničarska, recimo katoliška univerza. Ker ljudje večinoma iščejo potrditev svojih že ustvarjenih mnenj in niso posebej odprti za kaj novega.
Z vzdrževanjem in manipuliranjem javnega mnenja pa se ukvarjajo vsi, tudi v ZDA, ne samo v komunističnih sistemih. Večina teh analitikov, ki jih vidimo po tv, je tako ali tako plačanih, da prodajajo eno plat zgodbe, da prodajajo točno določeno politiko in manipulirajo javno mnenje. To je povezano tako z državnim nadzorom, kot tudi z zasebnim lastništvom, s povezavami, ki so včasih jasne, drugič zakulisne, s katerimi si oligarhija, ali pa politične elite, zagotavljajo prevlado. Največ, kar se je dalo do zdaj zagotoviti, je da je več različnih centrov moči in da potem lahko izbiramo med različnimi mediji. Ki pa lahko na koncu koncev vsi lažejo, eni na eno, drugi na drugo stran.
Le poglej si ZDA in debato o obdavčevanju bogatih ali o zdravstvenem zavarovanju, kako zelo vsak sebi so si ljudje, kako si nasprotujejo mediji in strokovnjaki na obeh straneh.
Jin | Jul 26, 2010 | Reply