Kar morebiti priča o veliki spremembi v ruski zunanji politiki. In tudi o pretakanju moči z rok Vladimirja Putina v roke Dmitrija Medvedjeva. Funkcija predsednika pač s sabo nosi veliko moč.

Tako je iranski predsednik za tarčo vzel ruskega in ga obtožil, da je del zahodne zarote proti islamski republiki. Rusija se je v preteklem desetletju vedno obnašala kot dokaj nezanesljiv iranski zaveznik, takšen, ki jih sicer načeloma podpira, a po drugi strani zavlačuje s prodajo orožja, takšen, ki mu koristijo dobri odnosi, a se ne bi rad zavezal kakšnim garancijam. Z ameriško prevlado v regiji je  bilo Iran treba obdržati neodvisen in kot protiutež in brzdati ameriške ambicije po hujših sankcijah. Tudi zato so vse sankcije, sprejete v ZN, tako vodene in nepomembne.

Toda potem, Dmitrij Medvedjev je začel s svojo veliko modernizacijo, tudi z dobrikanjem zahodu, predvsem ZDA, nekaj česar njegov predhodnik, Vladimir Putin, po grenkih izkušnjah ni bil pripravljen početi. Tako je čisto možno, da ruski predsednik v želji, da si zagotovi transferje tehnologije in denarja, namerava še  ohladiti odnose z Iranom in izraziti še kakšen dvom v njihovo početje. Da bo pri tem vseeno še nekaj časa  skušal ohraniti kolikor toliko dobre stike, je tudi jasno. Ni pa več rečeno, da islamska republika ni več le predmet trgovine v zameno za kaj drugega.

Kdo bi rekel, da so časi drugi, da Rusija lahko zaupa zahodu, predvsem ZDA, da je že toliko močna po letih napredka, da je prestala gospodarsko krizo preteklega leta in se znova dviguje in se lahko gre takšno trgovanje. Da je lahko znova naivni velikan. S tem se ne strinjam. Predsednik Medvedjev po mojem ponižnem mnenju pretirava s svojim iskanjem sobivanja z zahodom, kajti v zameno za sodelovanje, če se bo za to odločil, ne bo dobil ne tehnologije, ne denarja, sploh od Američanov ne. Zgodovina bi ga lahko o tem podučila. Če od koga, potem si lahko pomoč obeta od Nemčije, ki pa bo za to zahtevala svojo ceno, svoje mesto pod soncem, kot ponovno velika sila. Ali pa od kakšne manjše evropske države, ki bo videla le kratkoročne koristi od prodaje orožja, podjetij ali zgolj od gospodarskega sodelovanja. Nič ni zastonj.

Kot opazovalec Rusije pa se vedno znova zalotim pri vprašanju, kako za vraga jim uspeva vedno znova pasti na sladke besede, ki prihajajo z zahodne strani? Je to res posledica želje postati del zahoda, nek občutek manjvrednosti, ki izhaja še iz daljne preteklosti, vse od mongolskega jarma, ki je uničil cvetoče ruske dežele in jih pahnil v zaostalost?