General David Petraeus, ki je prevzel vodenje sil v Afganistanu in ki ga v ZDA mnogi slavijo kot zvezdnika med generali, saj naj bi s svojo strategijo umiril Irak, ne ve ničesar o umiku iz vojne med Evfratom in Tigrisom.

Kako tudi bi, če v državi ostaja še 56000 vojakov. Tako tista, o umiku zadnjih bojnih enot iz države malo izgubi na vrednosti in bolj zveni kot zavajanje, glede na to, da, recimo jim nebojne enote, posedujejo zelo veliko orožja in bodo še naprej vpletene v spopade, le da bolj v podpornih nalogah. Ampak dobro, v svetu propagande, ki smo je v tej vojni videli že ogromno, smo spet doživeli nek mejnik, spet še en konec vojne in, kako prikladno, preimenovanje operacije v Novo zarjo.

Spomnimo se, da je maja 2003 George Bush na krovu letalonosilke  USS Abraham Lincoln že naznanil konec večjih bojnih operacij v Iraku.

Vojna še nikakor ni končana, a to že dolgo ni več važno. Važno je, da je država politično razklana in da šiitski del gravitira proti Teheranu, s čimer islamska republika vzhodno od Iraka izhaja kot edini pravi zmagovalec. Terorizem, sektaški spopadi, ameriška vojaška prisotnost, vse to bo še kar nekaj časa stalnica, le da je število žrtev po prestopu številnih sunitskih upornikov na ameriško stran dosti manjše (ampak vseeno je v državi letos umrlo 45 ameriških vojakov in mnogo več civilistov in pripadnikov iraških varnostnih sil).

Dediščina vojne bo tudi različno pojmovanje uspeha. Na eni strani bo za številne vojna ameriški poraz, na drugi strani bodo dokazovali, da gre za zmago po številnih letih truda. Še bolj pomembno, Američani bodo vojno skušali čim prej pozabiti, pri tem pa pozabiti tudi svojo nadaljnjo vpletenost v notranje zadeve Iraka. Tega se ne bodo hoteli kar tako odreči, po vseh žrtvah in milijardah $ že ne, sploh  pa še, ker se zavedajo nevarnosti, da Irak postane še bolj navezan na Iran in da se ustvari šiitsko zavezništvo, ki lahko resno ogrozi njihove in interese njihovih zaveznikov v regiji.