Čas, da se malo ozrem v preteklost. Zdi se že cela večnost, ko je LDS Pahorju žugala z izstopom, ko je zavoljo generalne tožilke Barbare Brezigar grozil razpad koalicije. No, potem se ni zgodilo nič dramatičnega, Barbara Brezigar je še vedno generalna državna tožilka, Aleš Zalar je lepo tiho, Borut Pahor pa je dokazal, da je šef. In LDS zelo majhna stranka, ki si ne more domišljati, da bi lahko vladala koaliciji.

Razlaga, zakaj je temu tako, bi šla v smer strahu za položaje. Če bi koalicija razpadla in bi prišlo do novih volitev, bi LDS bržkone zelo slabo končala. Po najhujšem scenariju bi celo prišlo do velike koalicije in potem stranka ne bi imela popolnoma nobenega vpliva več. Strah za stolčke v teh kriznih časih, je umiril pregrete glave, Borut Pahor pa je imel dovolj prostora, da je lahko uveljavil svoje želje. In potem, bržkone mu je bilo v interesu, da eni stranki, v tem primeru LDS-u, ne dopusti v svoje roke nagrabiti preveč moči naenkrat.

Stranka še vedno vztraja s Katarino Kresal, kar niti ni tako presenetljivo. Ne glede na to, da so se pred meseci pojavile govorice, da se išče rešitelja. Sploh po neljubi ‘pasji aferi’.  Spomnimo se vsega cirkusa, skoraj cenzure zgodbe, ki je na oblast vrgla zelo slabo luč.

Po tisti aferi, potem ko je Niko Kavčič razburil levico in Katarini Kresal svetoval, naj se umakne, sem zapisal:

Toda, s kom jo naj v LDS-u nadomestijo? Spet, potreben je čas, da zasije nov obraz in ob Katarininem, bo težko kateri sijal močneje. Ženska ima pač določen stil, ki privlači vsaj določen del volilnega telesa, če pa se spomnimo recimo na Jelka Kacina, temu ni bil ravno primer.

Bržkone bo na tem položaju do naslednjih parlamentarnih volitev, kajti zdaj je že prepozno za iskanje novega obraza, sicer pa se zdi, da ima vajeti trdno v rokah in ji ne grozi kakšen puč.  Razvoj stranke je medtem zanimivo opazovati, ker se, no, resnici na ljubo nič takšnega ne godi in ni od nikoder nekega velikega načrta, ki bi stranki začrtal novo smer in ji dal večje upanje za uspeh na naslednjih volitvah, ali vsaj znaten porast podpore. Za zdaj se zdi, da vztrajajo na isti poti in upajo, da bodo podporo dobivali z napakami nasprotnikov. Vsaj tako se zdi tako od daleč.

Zanimivo je, kako zelo stabilen je naš političen sistem, čeprav proporcionalni volilni sistem vsakokrat izvrže takšno število političnih strank, da je potrebno ogromno dogovarjanja. A strah poslancev pred predčasnimi volitvami očitno sistem stabilizira, slovenski politiki pa svojih groženj z izstopom iz vladne koalicije po večini niso pripravljeni uresničiti.