Najprej video:

Ne morem se strinjati. Problem je v tem, da tukaj ni upoštevana ne neracionalnost posameznega potrošnika ali podjetja, ne zadolževanje, oziroma tiskanje denarja, kot vir sredstev za stimulus.Res je, da uničeno okno samo po sebi ne prispeva k rasti gospodarstva in da tudi če bi, to ne bi pomenilo, da bi bilo dobro uničiti celo poslopje ali celo mesto. Vendar je razlika med uničenim oknom in med uničenim mestom. V prvem primeru je na voljo dovolj delovne sile in sredstev, da je mogoče kupiti novo okno, če je uničeno mesto, sredstev preprosto ni, ni industrije, vse je treba začeti od začetka, kar pomeni zelo dolgo dobo obnovitve prejšnjega stanja, kaj šele, da pride do rasti v primerjavi.

Kar se tiče državnih sredstev za ustvarjanje delovnih mest, ki da prihajajo iz žepov davkoplačevalcev, ki bi denar porabili za potrošno blago, je tukaj velik problem in napaka v razmišljanju. Kajti, ljudje brez službe ne morejo kupovati po trgovinah, s čimer gospodarstvo ne more prodajati svojih izdelkov in na novo zaposlovati. Preprosto pada proti prepadu, kjer se nekje ujame na najnižji točki, da bi potem spet raslo. Cikli v svoji najgrši obliki.

Drugi problem tukaj je zadolževanje. V videu posledično inflacija, vendar pa to tudi pomeni, da si država sposoja od bodočih generacij, da bi rešila to in gospodarstvo vzpodbudila k rasti. Če je zadolževanje namenjeno ustvarjanju novih služb in nove infrastrukture, lahko vsa ta sredstva gospodarstvo poženejo navzgor, zaradi česar v proračun pride več sredstev, nakar je v letih debelih krav dolgove mogoče odplačati. Problem je le, da v dobrih letih nihče ne misli, da bodo nekoč prišla slaba leta in ne skrbi za to, da se proračun uravnoteži, da se nabira denar za leta krize, ko bo spet potrebno prekomerno zapravljati na programih obnove infrastrukture in ustvarjanja delovnih mest. Keynesianisem se napačno razume kot nenehno zadolževanje, ko je v resnici tako, da se zadolžuje ali državna sredstva usmerja v različne programe samo v času krize, ko pa je gospodarstvo uspešno in proračun poln, se varčuje za slabe čase.

Potem je tukaj še racionalnost potrošnikov in celotnega prostega trga. Država z investicijami v infrastrukturo, ki je nek podjetnik ne zgradi, prav tistemu podjetniku lahko omogoči hitrejši razvoj. Torej, preko davkov mu vzame nekaj denarja, da bi mu zgradila novo cesto, novo elektrarno, ga povezala s hitrim internetom, itd. S tem mu dejansko koristi. Da, vem, to je za mnoge bogokletje, ker verjamejo, da je zasebni lastnik bolj racionalen kot država in da zna bolje razmisliti, kaj v resnici potrebuje. Ampak s tem se ne strinjam vedno, v primeru gradnje infrastrukture pa sploh ne. Ali v primeru izobraževanja, ko lahko država vzpostavi dober izobraževalni sistem in s tem pripomore gospodarstvu, ki lahko črpa iz večjega bazena strokovnjakov (V Sloveniji tega očitno nimamo, glede na prevlado družboslovcev).

Na koncu, malo bedno je, da se v en koš meče tako tisto razbito okno, zapravljanje denarja za vojne, kot tudi vladne programe ustvarjanja delovnih mest in investicij v infrastrukturo. V infrastrukturo, ki bi recimo brez tega propadla. S tem, da se poudarja nesmisel uničevanja dobrin, se hoče dokazati tudi nesmisel ustvarjanja, če to ustvarjanje pride skozi državni denar.

Kaj mislite?