Obsedenost medijev z dnevno politiko
By Jin on Sep 4, 2010 in Mediji in cenzura
Večina časopisov, večina poročil na radiu in televiziji se začne z dnevno politiko ali redkeje z gospodarstvom in športom. Ne spomnim se, da bi kdaj prvo stran Dela krasila zgodba o novi knjigi izpod peresa slovenskega pisatelja. Če se je to morebiti kdaj zgodilo in sem spregledal, niti ni moja krivda, kajti moral je bili osamljen primer.
Na račun blogosfere in spletnih medijev pogosto leti kritika, češ da prehitro objavljajo novice, ne da bi preverjali njihovo ozadje. Večinoma je bolj pomembno, da so prvi, saj jih potem bere več ljudi. Resnica je, da se zdaj tako obnaša večina medijev. Hitrost je vrlina, tudi pri komentarjih, ki zahtevajo zelo veliko raziskovanja. Da zavoljo tega poročila velikokrat niso najboljše kvalitete, je razumljivo.
Veliko razpravljamo o novih zasukih afere Patria, analiziramo vladna dejanja, se obešamo na posamezne besede politikov, manjka pa nam, skoraj vedno, večja slika. Naša pozornost je vedno bolj omejena. Torej, zanima nas dnevna politika, ne večja zgodba. Te, večje zgodbe so potisnjene na zadnje strani ali v zadnje minute ali v specializirane priloge. Pa je vendar res, da je razvoj Kitajske in vpliv tega razvoja na svet mnogo večja zgodba, kot vse potrebne in nepotrebne besede naših politikov, ki se borijo za zmago na naslednjih volitvah. Ali recimo energetska politika države. Ali dolgoročni razvoj kmetijstva.
A pustimo politiko pri miru. Kdaj je zadnjič vso družbo zanimala razprava o neki knjigi? Da Vinčijeva šifra, dobro, vendar v tistem primeru ni šlo ravno za kvalitetno branje, ampak prej za dobro zapakirano natolcevanje. Pa vendar gre za primer, ko je neka knjiga bila pomembna. Ampak, da bi bile glavne misli iz debate o neki knjigi in idejah, ki bi jih prinašala, na prvih straneh časopisov? Ne. Dobro, vem kaj si mnogo ljudi misli. Kultura je za zadnje strani časopisov ali pa za specializirane priloge. Na drugo in drugo stran Večera iz dneva v dan dajati nove komentarje, pro in kontra zamislim v neki knjigi, bizarno. V takšnem svetu živimo. Novičarskem, z dnevno politiko na prvem mestu, potem z gospodarstvom in tako dalje, dokler ne pridemo do osmrtnic na koncu. Razen, če ne umre politik. Potem je poročanje o njegovi smrti obravnavano prednostno, za razliko od smrti navadnih ljudi.
Ne zanikam, da del krivde nosim tudi sam, saj je to vendarle političen blog in je pisanja o knjigah, filmih, zgodovini in tako dalje, dokaj malo. Sploh pa ugotavljam, da včasih prehitro skočim ob kakšni zanimivi novici, čeprav se zavedam, da je skoraj vedno bolje počakati nekaj časa, preden karkoli komentiraš. Seveda, če bi kdo tako vodil dnevni časopis, bi le ta skoraj zagotovo propadel. Ne glede na to, če bi potem komentarji in novice bolje opisovali svet in bi tudi bralcem bolj koristile.
Problem je torej v tem, da so potrošniki, torej bralci in gledalci tisti, ki narekujejo podobo medijev. Da je skoraj vsa družba tako nastrojena, da jo zanimajo kratke novice, ne globoke analize, še najmanj pa razprave o religiji, kulturi in podobnem. To ni več v modi. Kar je v modi, na žalost, je rumenilo tračarskih zgodb, ki vedno bolj prevladujejo. Tako v ‘resnih’ medijih, kot v tistih rumenih.
Vprašanje, kaj glede tega ukreniti, ali če sploh kaj ukreniti. Morebiti pa je le neumna zabloda, meniti, da se iz razprave o klasični glasbi da potegniti kaj zanimivega, poučnega ali celo lepega.
Pred nekaj tedni je bilo zanimivo, ko je bilo na radiu toliko govora o Prevent Global, ko je šel v stečaj. Kadarkoli si prižgal radio si vedel kaj so imeli vpleteni za večerjo ali kako drugo nepotrebno podrobnost. Seveda pa nihče nikoli ne postavi stvari v kontekst (širša slika).
romunov | Sep 5, 2010 | Reply
Toda, in tukaj zame leži problem, če napišem zgodbo o Preventu, ko se to dogaja, če jo začinim s trpljenjem delavcev, potem bodo ljudje to brali. Če zgodbo o Preventu napišem dve leti kasneje in jo dam v kontekst, razložim ves način delovanja sistema, ki omogoča, da se kaj takšnega zgodi, bo bralcev zelo malo. Kaj šele, da začnem nakladati o kakšnem utopistu tipa Owen in kako spremeniti svet. To je še manj popularno.
Saj pravim, ne poznam rešitve. Popularni okus je pač takšen kot je.
Jin | Sep 5, 2010 | Reply
Popolne rešitve zagotovo ni, ni pa res, da ni nikakršne rešitve. Ne strinjam se namreč, da potrošniki krojijo ponudbo. To je slepilo, ki služi kot izgovor diletantskih ponudnikom. V resnici je vedno ponudnik prvi, potem nastopi temu primerno pri in pre-vzgojen potrošnik in začne se recipročen proces ponudbe in povpraševanja ter temu primernega drsenja navzdol ali vzepnjanja navzgor v kakovosti.
Ne obstajata samo dve skrajnosti … v tem primeru, ali se piše in bere samo kratke in površne novičke ali pa razpravljamo o višji intelektualni matematiki, ki jo zmore prežvečit le intelektualna peščica. Obstajajo srednje poti in ravno s srednjimi potmi se viša ali niža nivo pričakovanj. Ni res, da ni pripravljeno veliko ljudi brat tudi prispevke, ki obravnavajo širše, bolj zgovorne kontekste. To so igovori za slaboumne površne tračarske kratkovrstične pisune, ki kvalitetnega prispevka sploh ne bi znali napisat in jim takšen slepilni piar kakopak koristi, saj bi sicer upravičeno morali iskat drugo službo. Morda v prodajalni maslenih piškotov.
Konec koncev, jin, že tvoji zapisi na blogu niso primerek kratkih pavšalnih novičk, petstotega kopipejsta STA informacij, pa zato nimaš malo bralcev v primerjavi s povprečjem, a ne. Da ne omenjam mojih “traktatov”, za katere mi je na začetku vsak diletantski tepec trdil, da me ne bo nihče bral, ampak ker je ena plat moje medalje tudi precej zainteresirano ukvarjanje s skrivnostmi piara, sem bila prepričana, da to preprosto ni res, kar se je tudi izkazalo, saj sem vendarle tudi s kompleksnejšimi in daljšimi prispevki prišla med bolj brane in prepoznavne blogarje, pri čemer me je tudi kakšen novinar kdaj skontaktiral za besedo ali dve, tu in tam (čemu bi pavšalne kopipajstarske novičarje snubili???). Torej? Vprašanje je predvsem, kako in zakaj nekaj počneš in ne forma v prioriteti.
Problem na strani takoimenovanega intelektualiziranja je predvsem v tem, da tovrstni pisci niso pripravljeni na nikakršno možno približevanje ljudem, predvsem v slogu in kot osebnosti. Pametnejše in kompleksnejše stvari se da napisat pač na tak ali drugačen način, v takšnem ali drugačnem slogu. Tudi za oddaje in prispevke o klasični glasbi, ko si že ravno to omenil, ni nujno, da so dolgovezne, duhamorne in razvlečene, pa v naši dolini pač SO! In to nepotrebno. Enako velja za oddaje o literaturi. Način je totalno v kurcu in med dolgoveznostjo in bogatostjo, pestrostjo prispevka je velika razlika. Med duhamornim in živahnim slogom pa sploh. Tudi kratki prispevki so lahko razvlečeni in dolgocajtni in večinoma (tako v tiskovinah kot na blogih) takšni tudi so, samo da smo veseli, ker hitreje mine bralna muka. Medtem ko je daljši prispevek lahko slogovno privlačen in daljši predvsem zato, ker vsebuje toliko več zanimivih sporočil in takšne bralci radi berejo, samo malo jih imajo na voljo pri roki.
Zadeve niso črno bele. Problem je v tem, da so tako pavšalni novičarji kot intelektualni pridigarji po medijih vsak na svoj način, iz drugih razlogov, preprosto večinoma zanič, neprebavljivi. Pavšalni ali celo tračarski novičarji pa so v prednosti pri ljudeh samo zato, ker ponujajo pač kratko muko v primerjavi z dolgo … hehe …
Lp
Simona Rebolj | Sep 5, 2010 | Reply
Simona,
v teh petih ali koliko letih pisanja sem se približno naučil napisati prispevek, ki je dobro bran. Potrebujem dober naslov, kakšno bolj provokativno misel, malo nedodelane zaključke in temo, o kateri v tistem trenutku pišejo vsi. Ne vem kolikokrat sem se na kakšnem prispevku res trudil, da bi bil kvaliteten, oziroma da bi povedal kaj poučnega ali zanimivega pa ga je potem prebralo kakšnih 30 ljudi. Medtem ko so na onega o psih in Baričeviču kar navalili. V nekaj urah jih je bilo vse polno bralcev, po mojem več kot tisoč unikatov. Pa ne pravim, da v tistem trenutku to ni bila pomembna tema. Zame je bila.
Lahko bi seveda pisal mnogo daljše prispevke in velikokrat bi jih tudi moral.
Bojim se, da bo konzumiranje raznih oblik kulturnih in malo manj kulturnih vsebin v prihodnosti postalo stvar razreda, v katerem se nahajaš. Tako bodo v opero hodili višji razredi, tudi če bodo tam spali, pop bodo pa poslušali nižji razredi, tudi če jim bo to šlo na živce. Ali se bodo višji razredi z dostopom do boljše izobrazbe hvalili, kako berejo klasike, medtem ko bodo nižji sloji prebrali po eno knjigo na leto, če že, pa še ta bo Da Vinčijeva šifra ali Harry Potter. In s časopisi in revijami podobno.
No, tukaj verjetno malo zahajam s teme, ampak takšen občutek imam, da se peljemo v to smer. Saj, za stabilnost sistema je to zelo dobro, ker potrebuješ vodilne kadre in poslušne, ali pa vsaj naivne množice z zelo malo pozornosti. In politično dokaj apatične.
Stvar je namreč v tem, da družba sama po sebi ne vzgaja več odjemalcev vsebin, ampak to počnejo starši, ki se zavedajo pasti poneumljenega sistema. Oni lahko svojim otrokom vsilijo določene vsebine, primerne njihovemu razvoju. Tako tudi pridemo do tega, da recimo v Nemčiji en del otrok dobiva vso najboljšo izobrazbo s tonami dodatnih obveznosti, medtem ko drugi del skoraj ne zna več nemško. Ne pravi, da bo zaradi tega nekdo v družini, ki ga sili k vedno več in več zagotovo bolj uspešen kot nekdo, ki hodi v slabšo šolo in nima teh možnosti, ampak v večini primerov, bi se upal stavit, pa bo temu vendarle tako.
Za zdaj čutim, da razlika med razredi pri nas še ni tako zelo močna in ne definira ljudi tako zelo, ampak če privatiziraš del šolstva, pustiš propasti javno šolstvo, še malo nadaljuješ v smeri večjega razslojevanja, torej še mnogo večjega kot zdaj, prideš do tega.
Če se obrnem na odgovornost države in medijev, da vzgajajo državljane ne v poslušne in naivne in neumne ovce, ampak v razmišljajoče množice sposobne presojanja dogajanja okoli sebe, sploh v političnem in gospdoarskem prostoru, ne vidim, da bi bilo cveliko ljudi, ki bi se za kaj takšnega trudili. Resnici na ljubo se mi zdi, da nekega velikega načrta tako ali tako ni, da so oddaje o čem bolj kulturnem na sporedu le zato, ker pač morajo biti, ne zato, ker bi ljudje za njimi hoteli spremeniti svet. Še več, zdi se mi, da se tukaj že vidi, kako se določen del prebivalstva, ki zase misli, da je pač bolj izobražen in razgledan, začenja omejevati od večine, ki da jih ni niti sposobna razumeti, pa se zaradi tega niti ni treba posebej truditi.
Jin | Sep 7, 2010 | Reply