Mastnak v Dnevniku ob  ameriškem tako imenovanem koncu bojnih operacij v Iraku, skorajda že razglasitvi zmage, če pa to ne, vsaj uspeha in umika:

Zato je reči, da je vojne konec, tako, kot če bi se na stranišču spet postavil na zadnje noge, spustil vodo, si umil roke in izjavil, da zdaj pa je sranja konec. Ja, do naslednjič. Opravičujem se za neokusno primerjavo. Pomaga mi reči, da je vojna za ZDA žal postala velika potreba.

Mimogrede, Američani bodo ob umikanju svojih sil iz Iraka le v tega napotili nekaj več plačancev, ki bodo varovali njihove diplomate. Nekaj tisoč.  Mastnak sicer pravi, da je vojna postala potreba, nekako v smislu vojaško industrijskega kompleksa (jaz bi dodal še medijskega, glede na to, kako so se večji ameriški mediji udinjali propagandi) .

To je vojna brez meja: globalna in brez konca. Irak je model v malem: model vojne, ki je ne vojskuješ zato, da bi zmagal, ampak zato, da jo vojskuješ, model vojne, v katerem tudi z najbolj morilskim in razdiralnim orožjem in najmočnejšo vojsko in najštevilnejšimi honorarnimi pomagači ne moreš več zmagati, temveč jo vojskuješ zato, da posli tečejo, da se nafta kuri, da se denar obrača in oplaja in da lahko živiš in izživljaš svoje fantazije.

Delno bi se strinjal, delno ne. Za ZDA nasplošno, kot za državo, ne vidim veliko dobička od vojn v Iraku, Afganistanu, tudi Jemnu, Pakistanu  in Somaliji. Medtem ko se noro zadolžujejo, zapravljajo sredstva, ki bi jih lahko namenili obnovi infrastrukture, izboljševanju šolstva, investicijam v ključne sektorje gospodarstva. Pa še manj sovražnikov bi imeli. Po drugi strani ima prav, saj se z vojnami okorišča en del ameriškega prebivalstva, elite, zaposleni v tovarnah orožja, celoten vojaški raziskovalni kompleks, politični razred. Vprašanje tukaj je torej, komu je vojna v interesu. Nekomu je, drugemu ni. Tisti, kateremu je, se zelo potrudi, da jo skuša prodati kot pravično in nujno in na žalost to zelo velikokrat uspe. Sploh še, če lahko računa na sodelovanje medijev.