Pri pojasnjevanju porasti moči tako imenovanih čajank ali Tea parties v ZDA, ne moremo mimo tega, kar bi poimenoval za ‘the stupid people rise up’ efekt. Kako drugače pojasniti uspeh Sarah Palin, ki ne spada med najbolj brihtne republikanske politike, kaj šele med ameriško politično elito?

In ravno to je eden izmed temeljev tega konservativnega odpora: sovraštvo do elit v Washingtonu, ki na povprečne Janeze in Marije gledajo kot na smeti, ki ničesar ne razumejo in jih je treba voditi kot ovce, sem ter tja, v njihovo dobro. Seveda, na koncu le redko v njihovo dobro, pač pa v dobro velikega kapitala v zakulisju. Zanimivo, da so si ravno demokrati uspeli ustvariti ta videz, čeprav bi se raje predstavljali za stranko malega človeka, proti republikanskim oligarhom. A nekje v preteklosti je bilo navadnemu belopoltemu delavstvu dovolj dvoličnosti in so si prisvojili patriotizem, sovraštvo do manjšin, ilegalnih imigrantov in tako dalje, tako da zdaj veselo volijo republikance in se zgrinjajo na čajanke.

Če poslušate naše, slovenske politike, ki ta hip krojijo usodo države, se vam na koncu lahko zazdi, da imajo seveda prav, ko pravijo, da je potrebno zategovati pasove, da ni druge možnosti kot zmanjševati pravice delavstva in upokojencem trgati od pokojnin. Da je nujno uničiti javni sektor, dati čim več možnosti podjetjem. Vse se zdi tako zelo pametno, oni so vendarle izobraženi in sposobni in vedo kaj govorijo (celo s tabelami znajo mahati pred nosom) ampak, potem, problem je v tem, da se čez čas izkaže, da varčujejo vedno eni in isti, medtem ko se drugi pridno mastijo, hodijo na drage počitnice, investirajo v nepremičnine, včasih celo svoje otroke pošiljajo na študij v tujino. Očitno je nujno, da pasove vedno zategujejo le eni.

Torej, vse skupaj je samo laž, kajti poanta vsega je, da se majhen del prebivalstva vedno bolj debeli, zato pa potrebuje vedno več sredstev, ki jih morajo nižji sloji prispevati. Temu se reče socializem za bogate, kajti reševanje bančnikov in finančnikov in oligarhov, medtem ko revežu niti nekaj sto evrov ne privoščiš, je resnično socializem za bogate in kapitalizem za revne.

Čez čas ljudje spoznajo, da se za lepimi, učenimi besedami večinoma skriva pokvarjenost in ko se soočijo še s prezirom, češ da so sami pač manj izobraženi, manj sposobni, bedaki torej, si poiščejo voditelja, ki jim je podoben. Evo, Sarah Palin. Ali, kot je v filmu Vsi kraljevi možje dejal kasnejši guverner Willie Stark, ‘kmetavzu nikoli ni pomagal nihče drug, kot kmetavz sam.’

Pa nočem biti žaljiv. Žaljivo je namreč to predvsem za tako imenovane elite, ki menijo, da lahko neskončno nategujejo večino prebivalstva, jim dol po vratu tiščijo grenka zdravila, ki bodo povzročila gospodarsko rast, ki pa se nenavadno skoraj vedno prelije le v žepe manjše skupine ljudi. Potem se pač zgodi, da se tudi ti ljudje enkrat mobilizirajo, četudi za takšno vodjo, kot je Sarah Palin. Na žalost gre tudi v njenem primeru le za manipulantko, ki skoraj nič ne ve o svetu. Ampak zgražati se nad tem  je malo dvolično, če si prej sam na večino ljudstva gledal kot na bedake, ki jih lahko po mili volji vlečeš za nos.

Torej, ‘the stupid people rise up’ efekt ali ‘neumni ljudje se uprejo’ efekt ni nič drugega, kot jeza tako imenovanega malega človeka, da ga politiki v lepih oblekah, podprti z ekonomisti v lepih oblekah, nenehno imajo za norca, za bedaka, neumneža, ki naj bo lepo tiho in posluša. Enkrat mu je dovolj in tedaj si poišče voditelja, za katerega čuti, da je takšen kot on. Preprost, a pošten. Na žalost je v politiki zelo malo poštenih in je tudi poudarjanje iskrenosti lahko manipulacija.