Jinov svet

Pred novemberskimi predsedniškimi volitvami v ZDA bo pomembna tema tudi brezposelnost. Uspešnost Obamovega mandata se bo merila po tem, koliko delovnih mest je bilo ustvarjenih za časa njegovega vladanja in ali so lahko Američani optimistični glede prihodnosti. Ne glede na to, da je Obama gospodarsko krizo podedoval, po treh letih nihče več noče poslušati izgovorov, da je vse narobe zaradi predhodnikov in se pričakuje, da se stvari obrnejo na bolje.

K sreči za Obamo, so januarski podatki o brezposelnosti pozitivni.  Ta je padla na 8,3%, na najnižjo raven za časa njegovega predsedovanja.  Še vedno gre za visoko brezposelnost, toda pomemben je trend. Še septembra je bila 9,1%, oktobra 9%, novembra 8,5% in decembra 8,3% in demokrati bodo lahko trdili, da se stanje izboljšuje, republikancem pa bo zato iz rok izbito močno orožje. Namreč, prav na nesposobnosti Obamove administracije nenehoma opozarjajo in si na tej temi gradijo podporo. Zato je razumljivo, da okrevanja ameriškega gospodarstva nikoli ne bodo pripisali Obami in bodo kakor Romney, trdili, da bi lahko bilo mnogo bolje:

Na žalost te številke ne morejo zakriti dejstva, da so Obamove politike preprečile pravo gospodarsko obnovo. Skoraj 24 milijonov Američanov ostaja nezaposlenih, premalo zaposlenih ali pa so nehali iskati zaposlitev. Dolgoročna nezaposlenost ostaja na rekordnih ravneh. Za predsednika kandidiram, ker imam vizijo in izkušnje, ki bodo pomagale obnoviti ekonomijo in nas postavile na pot proti večjemu blagostanju za vse Američane.

Na koncu bo izrednega pomena, ali bo uradna brezposelnost padla pod 8%. Nižja bo, večje bodo Obamove možnosti, čeprav je jasno, da bo na koncu šlo tudi za igro številk. Obamova administracija bo postregla z uradno brezposelnostjo, republikanci bodo mahali z odstotkom zaposlenih Američanov glede na celotno delovno silo in bodo iskali tudi tiste, ki po letih krize ne iščejo več zaposlitve.

Tako je Janez Janša predstavil svojo ministrsko ekipo, ki je  posledica kupčkanja med političnimi strankami, članicami koalicije, ki se bo v tem letu spopadla z vsemi težavami, ki so se nagrmadile nad to državo.

SDS bo dal ministra za delo, družino in socialne zadeve, to bo Andrej Vizjak, minister za izobraževanje, znanost, šport in kulturo, to bo Žiga Turk, ministra za notranje zadeve, to bo Vinko Gorenak in ministra za infrastrukturo in prostor, to bo Zvonko Černač. Virantovi dobijo ministra za finance, Janeza Šušteršiča in ministra za pravosodje in javno upravo, Senka Pličaniča. SLS dobi ministra za gospodarstvo, Radovana Žerjava in ministra za kmetijstvo in okolje, Franca Bogoviča (spet smo tam, da je kmetijstvo fevd ljudske stranke). NSi dobi ministra za obrambo, Aleša Hojsa in ministrico za Slovence po svetu, Ljudmilo Novak, ki je s tem edina ministrica. DeSUS dobi ministra za zunanje zadeve, to bo Karl Erjavec in ministra za zdravje, Tomaža Gantarja.

Torej, malo bolj pregledno:

SDS

minister za delo, družino in socialne zadeve – Andrej Vizjak
minister za izobraževanje, znanost, šport in kulturo – Žiga Turk
minister za notranje zadeve – Vinko Gorenak
minister za infrastrukturo in prostor – Zvonko Černač

DLGV

minister za finance – Janez Šušteršič
minister za pravosodje in javno upravo – Senko Pličanič

SLS

minister za gospodarstvo – Radovan Žerjav
minister za kmetijstvo in okolje – Franc Bogovič

NSi

minister za obrambo – Aleš Hojs
ministrica za Slovence po svetu – Ljudmila Novak

DeSUS

minister za zunanje zadeve – Karl Erjavec
minister za zdravje – Tomaž Gantar

Tri koalicijske stranke so na ministrska mesta postavile svoje predsednike, SDS ima seveda predsednika vlade. Ta tri ministrska mesta so tako skorajda zabetonirana, saj si predsednik vlade ne bo mogel privoščiti, da se teh predsednikov strank - ministrov znebi, če bodo slabo delali, saj mu lahko v trenutku vsak izmed njih razstreli koalicijo.

Kakorkoli, najbolj smešno pri vsem skupaj je, da bo Erjavec zunanji minister. Glede na njegovo kariero, obvlada vse, kar se mu ponudi, le še predsednik vlade mora enkrat postati. Najpomembnejši minister bo zagotovo Šušteršič. Ne dvomim v njegovo sposobnost, le z njegovimi rešitvami se bom verjetno bolj težko strinjal, saj bo skušal državo siliti v zelo ekonomsko liberalno smer.

Glede na trenutno dogajanje, miss Egipta 09.

Poučen intervju z Mitjo Okornom v Financah, o tem da je Slovenija dežela dedka Mraza. Kdor je kdaj imel stika z javno upravo, mu je slika znana. Napreduje se po vseh drugih kriterijih, samo po sposobnosti in pridnosti ne. In dokler bo tako, bomo stopicali na mestu, ali, če bomo imeli srečo, profitirali ob rasti drugih, bolj naprednih sosedov. Iz lastne moči se ne bomo razvijali.

Dejstvo je, da je producent Franci Zajc kandidiral pri stranki Zares in je prijatelj nekdanje ministrice Majde Širca in da je v zadnjih treh letih na razpisih pobral skoraj ves denar za filme. Med drugim tudi nekaj milijončkov, za katere sem se jaz na skladu neuspešno potegoval s svojim filmom Član.

Važno, da so naši.

Ne, pri nas delijo davkoplačevalski denar in jim je vseeno za uspeh ali neuspeh filma. Na filmski sklad nastavijo lutko, ki nikoli nima moči, odloča se v ozadju. Ko se zgodijo težave, pa ti ljudje iz ozadja to lutko v ospredju zamenjajo. Zato so jih pa v zadnjem času toliko zamenjali. Edina kompetentna oseba na filmskem skladu je bila Jelka Stergel, ki pa so jo, potem ko ni hotela podpreti filma Piran Pirano producenta Francija Zajca, prav tako odstavili. Toliko časa so zamenjevali direktorja sklada in komisijo, dokler niso našli takih ljudi, ki so ta film podprli. Film je dobil denar in rezultat je kot vedno standardno slovenski: kritiki so ga raztrgali, v kinu pa je film videlo sramotno malo ljudi.

Sliši se kot kakšen mafijski posel.

To so povsem mafijski posli. Kultura je dejavnost, skozi katero je najlažje oprati denar. Dosti težje je oceniti vrednost mojega umetniškega dela kot vrednost pleskanja stanovanja. V birokratski državi se pa potem skrijejo za razpisi, ki so vedno narejeni tako, da bo njim všečen zmagal. Moral pa bi zmagati najboljši.

Sposobnost, da nekdo  nekaj pametnega ustvari, ni pomembna.  Takšen bi preveč gledal iz povprečja in ga je treba hitro zatreti. Seveda, če se venomer gostiš na davkoplačevalskem denarju, ne da bi vedel, od kod ta prihaja, ti je vseeno. Morebiti je prav zato takšen halo okoli pridružitve kulturnega ministrstva drugemu ministrstvu. Ne, ker bi to imelo globok simbolni pomen, ampak zato, ker bi utegnilo pomeniti, da bi se tok denarja prekinil. Tok denarja, od katerega živi veliko ljudi. Ne takšnih, ki so sposobni, ampak takšnih, ki so vse drugo, sploh pa dobro povezani.

V resnici je seveda povsem nepomembno, če imamo ali nimamo samostojno kulturno ministrstvo. Pomembno je, kako to deluje, če sredstva gredo v roke sposobnim in nadarjenim in iz tega potem nekaj nastane.

V preteklih dneh je prišlo do velikega preobrata. Potem, ko je Romney pred tedni po anketah javnega mnenja že visoko vodil, je silovito strmoglavil, a se na koncu spet pobral in zabeležil bleščečo zmago. Dobil je 46,6%, Gingrich 39,1%, Santorum 13,4% in Paul 7%. Ron Paul se je na Floridi držal bolj ob strani in je več energije posvečal drugim državam.

Kje iskati vzroke za tak preobrat? Nekaj je storila podpora republikanskega vrha Romneyju, saj so se zbali, da jim bo Gingrich poslabšal možnosti na novemberskih volitvah. Tedaj se namreč ne bo izbiralo samo predsednika ZDA, ampak tudi senatorje, zastopnike v Predstavniškem domu in guvernerje. Slab kandidat za predsednika bi utegnil zmanjšati njihove možnosti.

Prav tako so se proti Gingrichu postavili številni pomembni mnenjski voditelji. Če dodamo še slab Gingrichev nastop v zadnji debati, obljube o lunarnih kolonijah in prerojenega Romneya, ki je šel v ofenzivo, potem lahko tukaj iščemo vzroke za preobrat.

No, potem je tukaj še vprašanje izvoljivosti. Volilno telo se seveda sprašuje, tako kot vodstvo republikanske stranke, kdo lahko premaga Obamo.  Ankete po koncu volitev so pokazale, da je pri 45% bila prva prioriteta izvoljivost in od teh jih je kar 58% podprlo Romneyja. To je celo bolj pomembno od tega, koga imajo za večjega konservativa. Tukaj namreč vodi  Gingrich s 45%, Romney je na zadnjem mestu z borimi desetimi.

Tekme še ni konec. Nekako tako je kot v košarkaški tekmi favorizirane ekipe proti nekomu, ki s svojo agresivnostjo nadomešča druge primanjkljaje in se vedno znova približa v razliki v koših, včasih celo povede. Jasno je, da bo favorit na koncu zmagal, ampak potem, kaj če se le dogodi presenečenje? Tako nekako je s to republikansko tekmo.

Tako se James Traub ob načrtovanem krčenjem kopenskih sil ZDA z 570000 na 490000 aktivnih vojakov v naslednjih petih letih sprašuje v Foreign Policy. Pozor, to bo še vedno več kot ob napadih enajstega septembra, ko jih je bilo 482000. Tudi obrambni proračun se bi naj zmanjšal, minimalno, s 531 na 525 milijard $, kar vsekakor niso vsa sredstva, ki jih ZDA namenjajo za vojaški stroj in obveščevalne službe, ki jih podpirajo.

Zmanjšanje kopenskih sil prihaja v soglasju s premikom ameriške pozornosti na vzhodno Azijo in na Bližnji Vzhod, proč od Evrope, predvsem pa na omejevanje moči Kitajske. Za takšen premik je potrebna tudi preusmeritev pozornosti s kopenskih sil na letalstvo in mornarico, čeprav bi tudi ti naj izgubili nekaj ladij in letal. Po Iraku in Afganistanu večje kopenske vojne niso več najbolj priljubljene, v vzhodni Aziji pa je ameriška prisotnost mogoča v zavezništvu z drugimi silami in tako omejena na večinoma letalsko in mornariško podporo. Če si pogledamo le primer Južne Koreje, ima ta ogromne kopenske sile, ki so tehnološko mnogo bolj napredne od severnokorejskih sil. ZDA imajo na polotoku nekaj desettisoč vojakov, ki v vojaški enačbi ne bi spremenili ničesar, nekaj letalonosilk in močna letalska podpora pa bi  zagotovo prevesila tehtnico v korist Južne Koreje.

Seveda bo ta načrt minimalnega krčenja in preoblikovanja na republikanski strani naletel na ostre kritike, čeprav je povsem logičen. Evropa ameriške prisotnosti ne potrebuje več in se mora naučiti braniti sama, saj ima na voljo dovolj sredstev. Vojne na Bližnjem Vzhodu niso prinesle nobene posebne koristi in vojna proti terorizmu je bila flop. Več je prineslo ameriško delovanje iz ozadja v posredovanju proti Libiji in tudi gradnja koalicije sunitskih držav proti Iranu je boljša izbira od neposrednega napada. Po drugi strani Kitajska postaja velika sila in za Američane je pomembno, da spoznajo, da je prav ta država njihov največji potencialni globalni nasprotnik. Ker sredstev ni neskončno, je treba izbirati področja delovanja. Vzhodna Azija je vsekakor izrednega pomena in temu primerno se morajo prilagoditi tudi ameriške oborožene sile.

Glede na to, da se ZDA soočajo z velikanskimi dolgovi in morajo varčevati,  je krčenje kopenskih sil ZDA še premalo radikalno. Je pa razumljivo, da so velike kopenske sile nujne za agresivno zunanjo politiko, saj so potrebni škornji na tleh. Bolj obrambna zunanja politika, povezana z gradnjo večjih zavezništev proti skupnim grožnjam po drugi strani zahteva drugačne oborožene sile.

Tako zgleda negativna kampanja.

V republikanski debati v Jacksonvillu so se kandidati pogovarjali tudi o ilegalni imigraciji v ZDA in o tem, kako rešiti ta problem. Pri tem je verjetno najboljši odgovor o varovanju meje podal Ron Paul:

…nimamo dobro preskrbljene meje. Zato mislim, da potrebujemo več sredstev in mislim, da se večina drugih kandidatov strinja, da potrebujemo več sredstev. Toda od kje bodo prišla ta sredstva? Imam predlog. Mislim, da zapravljamo preveč časa s skrbmi o meji med Afganistanom in Pakistanom. Uporabite nekaj teh sredstev na naši meji.

Pove vse o problemih v ZDA in o zapravljanju milijard $ za vojne po svetu in za vojaški sistem, ki obsega ves planet. Kako varčevati, kaj šele investirati doma, ko nisi pripravljen znižati sredstev za globalni imperij?

Vodstvo republikanske stranke se vedno bolj zaveda, da bi zmaga Newta Gingricha ne le pomenila zmago Baracka Obame na predsedniških volitvah novembra, ampak bi utegnila tudi poslabšati možnosti republikancev na kongresnih volitvah. Američani vsaki dve leti izvolijo vse člane Predstavniškega doma in tretjino senatorjev in zato ni nepomembno, kakšen ton bo dajal republikanski predsedniški kandidat.

‘Mislim, da bi morali Newta poslati na Luno, Mitta Romneyja pa v Belo Hišo,’ se je po debati na Floridi,  potem ko  je Gingrich še prej obljubljal kolonizacijo Lune pred koncem njegovega drugega mandata,  norčeval John McCain.   Mitt Romney je na Gingricheve besede potem dobro odgovoril, sicer pa je bil prvič po dolgem času neprimerno boljši skozi celo debato:

Zamisel, da hoče korporativna Amerika iti na Luno in tam zgraditi kolonijo, je lahko velika zamisel, ni pa dobra. In videli smo v politiki - videli smo politike - in Newt, ti si bil del tega - da gredo od države do države in obljubljajo točno to, kar si država želi slišati.

‘Vesoljska’ debata se je na soočenju v četrtek razvila predvsem zato, ker se na Floridi nahaja veliko zaposlenih v ameriškem vesoljskem programu.

No, če se je po Gingrichu v zadnjih dneh vsulo z vseh strani pa ga podpira Sarah Palin. Lahko bi celo rekli, da gre za spopad med strankarskim vodstvom in  bolj radikalno bazo, sploh čajankarji, jasno pa je, da je raven nasprotovanja  med podporniki obeh izredno visoka, saj ne eni, ne drugi ne verjamejo v izvoljivost nasprotnika. Našel bi se celo kdo, ki si želel, da se pojavi nov kandidat, kar je zelo težko, ker ne bi imel ne infrastrukture, ne sredstev, da bi se lahko uspešno boril, ali da na avgustovski konvenciji v Tampi izberejo tretjega kandidata, ki bi ga bili pripravljeni podpreti tudi podporniki Gingricha in Romneyja.

31. januarja je na vrsti spopad za Florido, kjer ankete zmago napovedujejo Mittu Romneyju (pred parimi dnevi je še vodil Gingrich, zato se nanje ne gre zanašati), pred republikanci pa je še ogromno držav.

Smo tik pred sklepnim dejanjem predčasnih volitev: izbiro  mandatarja. Janez Janša si je po Jankovićevem neuspehu zagotovil 50 poslancev podpore in v soboto bo glasovanje. Za mandatarja ga ne bo predlagal predsednik republike, Danilo Türk, ampak kar stranke desnosredinske koalicije.

Ta predsednikova odločitev niti ne prihaja kot presenečenje, ni pa ravno okusna. No, saj je nekaj na njegovih besedah, le tega ne gre verjeti, da bi pri Jankoviću ravnal enako.

Predsednik republike Danilo Türk se je odločil, da v drugem krogu za mandatarja za sestavo vlade ne predlaga nikogar.

Na tiskovni konferenci je pojasnil, da se je tako odločil zaradi prizadevanja dela parlamentarnih strank, da sestavijo koalicijo. Poudaril je, da mu nobena izmed strank na posvetovanjih ni predlagala, da bi za mandatarja predlagal Janeza Janšo.

Dejal je še, da po njegovi oceni Janša “nima polne legitimnosti za sestavo vlade”, saj je bil proti njemu vložen obtožni predlog zaradi afere Patria. “To načelo velja za vse kandidate,” je še poudaril in dodal, da tudi Zorana Jankovića ne bi predlagal, če bi ga bremenila pravnomočna obtožnica ali pravnomočni obtožni predlog.

A kaj hočemo, razlog za zamero ima, mar ne? Po drugi strani si Janša ni in ni bil dober z nobenim predsednikom republike, ne s Kučanom, ne z Drnovškom, ne zdaj s  Türkom in to tudi marsikaj pove. Pričakujemo lahko torej konflikt na relaciji predsednik republike - predsednik vlade. Ne pozabimo, da so predsedniške volitve jeseni letos, SDS pa je že predstavila svojega kandidata, Milana Zvera.

Avtor bloga Politika na glas brez dlake na jeziku  na svojem blogu piše o tem, kdo bi naj v prihodnje zasedel ministrska mesta in kaj so po izobrazbi. Namreč, večina jih bo delala na področju, za katerega se niso izobraževali.

Jaz vidim še en večji problem. Janez Janša bo ponovil napako verjetno vseh slovenskih vlad in bo ministrska mesta podelil tudi predsednikom koalicijskih strank, kar pomeni, da mu bo v primeru, če se kakšen tak minister izkaže za polom, zelo težko reči nasvidenje. Namreč, minister, ki bo predsednik stranke, bo lahko to razumel kot napad nase in bo izsiljeval, mnogo bolj, kot če bi šlo za preprostega člana stranke, ki bi se ga zamenjalo z drugim članom stranke.

Na žalost je v trenutni politični ureditvi zelo težko ravnati drugače.

Kako hitro so se Mittu Romneyju poslabšale karte. Najprej so republikanci v Iowi odločili, da dejansko tam ni zmagal za 7 glasov, ampak izgubil za nekaj deset in tako zmago dali Ricku Santorumu, v tem tednu pa je njegova podpora v Južni Karolini zelo hitro padla, tako da je Newt Gingrich v soboto lahko slavil zmago. V večji igri to niti ne pomeni toliko, saj je še vedno na poti, da na koncu zmaga, je pa zapravil prvo veliko priložnost.

Gingrich je v Južni Karolini dobil 40%, Romney 28%, Santorum 17% in Paul 13%. Naslednja postaja je 31. januarja Florida, kjer ankete kažejo  premoč za Romneyja in zmagovalec dobi 50 delegatov. Pred kakšnim tednom so tudi v Južni Karolini napovedovale podobno, a je potem prišlo do silovitega zasuka. Gingrich se je po zmagi sicer razglasil za govornika volivcev, ki  se borijo proti ‘elitam,  ki nas že pol stoletja hočejo prisiliti, da ne bi bili več Američani.’ Gre dobro skupaj z njegovim sovraštvom do liberalnih medijev, vidi pa se, da je z veseljem prevzel plašč konservativnosti in še unovčil izstop in podporo Ricka Perryja. Njegova bivša žena mu tudi ni preveč škodila, čeprav so baje v Južni Karolini po googlu te dni najbolj iskali prav imena njegovih žen. Bolj so volivci zamerili Romneyev nastop v dveh debatah, kjer ni prav prepričljivo odgovarjal na vprašanja o plačevanju svojih davkov.

Romney  je po porazu na napade na svoje preteklo delovanje (navsezadnje ima znatno premoženje in njegova investicijska dejavnost ni vedno prinašala zgolj uspeha) odgovoril z besedami,  ‘ko moji nasprotniki napadajo uspeh in svobodna podjetja, ne napadajo le mene, ampak vsakogar, ki sanja o boljši svobodi. Napadajo vas. Republikanska stranka ne demonizira uspeha.’

Read more here: http://www.charlotteobserver.com/2012/01/21/2948512/gingrich-wins-huge-come-from-behind.html#storylink=cpy

Potem ko se  je v debati v Južni Karolini Mitt Romney slabo obnesel, ga je po anketah prehitel njegov največji tekmec, Newt Gingrich, tako da je v soboto povsem možno presenečenje. Še en plus za Gingricha je, da je iz tekme izstopil teksaški guverner Rick Perry in mu podaril svojo podporo. S tem je bolj konservativni tabor  manj razdrobljen, saj ob Gingrichu v igri ostaja le še Santorum.

Kot je ob koncu svoje kampanje dejal Perry, je Gingrich ‘konservativni vizionar, ki lahko preoblikuje našo državo. Newt ni popoln, toda kdo med nami je. Dejstvo je, da je odpuščanje za tiste, ki iščejo Boga.’ V nekem trenutku je tudi Perry bil najbolj priljubljen med republikanskimi kandidati, a je potem strmoglavil.

Rick maha v slovo. Nobeno presenečenje ni, da podporo daje bolj konservativnemu Gingrichu

Zmaga Mitta Romneyja v Južni Karolini bi bržkone pomenila njegovo dokončno zmago, če pa zmaga Gingrich, se mu odpirajo nove možnosti. Dejansko je pred nami zdaj bojno polje, na katerem se spopadajo tri sile, četudi porazdeljene v štirih preostalih kandidatih. Ron Paul pobira libertarce in bolj neodvisne republikance, njegova radikalna stališča pa večine ne morejo prepričati. Mitt Romney se giblje med zmerneži, lahko bi rekli, da sili proti sredini, zaradi česar so njegove možnosti, da novembra premaga Baracka Obamo, še največje. Newt Gingrich in Rick Santorum pobirata bolj konservativne republikance in ker oba pobirata iz istega bazena, s tem koristita Romneyju. Na mestu je torej vprašanje, ali ne bo Rick Santorum naslednji, ki bo končal s kampanjo, da bi s tem prodprl Gingricha.

Ob vsem tem  še to, da se je zdaj oglasila Gingricheva bivša žena Marianne in dejala, da mu primanjkuje moralnega karakterja, da bi bil predsednik, saj naj bi od nje hotel odprti zakon, torej, da bi poleg žene imel še drugo žensko.