Jinov svet

Vse v tem spotu je res.

Pa vendar je kljub temu tudi laž.

Poznamo zgodbo. Za tiste, ki vam ruščina ne služi najbolje, povzetek, ki ga lahko domislite tudi sami, brez zgornjega spota. Libijska revolucija je le še ena barvna revolucija, podobna tistim, ki so v preteklosti pretresale vzhodno Evropo. Na pomemben trg v prestolnici spraviš ogromno nezadovoljnih ljudi in s tem skušaš večino prebivalstva prepričati, da predstavljaš večino. Nasilje oblasti izkoristiš, da jih predstaviš za žrtev. Če ga ni, ga sam sprovociraš in začneš hudičev krog prelivanja krvi, ki slej ko prej uniči oblast. Ali jo že takoj prisili k odstopu, ali pade pod navalom upornikov. Vodje teh upornikov sam izuriš in plačaš, da bodo v ključnem trenutku prevzeli oblast in bodo dobri služabniki. Da so Američani veseli takšnih prevratov v državah, katerih voditelji jim niso po volji in da so pripravljeni tudi prispevati kakšen dolarček ali dva, ni nič neverjetnega. Če jih pozorno poslušate, to tudi priznajo.

Seveda so skupaj s svojimi zavezniki pripravljeni vojaško posredovati, sicer pa je pogosto dovolj že, če upornike podpirajo z mediji, orožjem, urjenjem in denarjem. Potem ko enkrat zmagajo pravi, pridejo na vrsto zahodna podjetja, ki pod pretvezo uvajanja bolj svobodnega trga pokupijo najbolj ključne dele industrije.

Vendar pa je tukaj skrita tudi laž. Namreč, zakaj je Gadafi padel? Ker je nekaj tisoč nezadovoljnežev s tujo pomočjo prevladalo nad večino prebivalstva in nad oboroženimi silami režima? Težko. Prej zato, ker režim že tako ni imel kakšne velike podpore in se je malokdo zanj bil pripravljen boriti. Ko se je kolo nasilja zavrtelo, je pač nezadovoljni del prebivalstva s tujo pomočjo prevladal. Če bi Gadafi bil drugačen vladar, če bi imel 90% podpore, nikoli ne bi padel, ker bi njegovi nasprotniki kmalu propadli. Zahodne sile namreč niso nepremagljive, kar kažeta že izkušnji v Iraku in Afganistanu in ne morejo iz zraka radikalno spreminjati razmer na tleh.

Dejstvo je, da oranžna revolucija v Ukrajini ni uspela, ker je trčila na globoko delitev v družbi, na zahodni in vzhodni del, da je v Libanonu popolni prevzem oblasti s strani zahodnih sil in Saudijske Arabije sponzoriranih sil preprečila podpora Hezbolahu, da pa je v Gruziji večina bila proti Ševarnadzeju in je Sakašvili prišel na oblast. Če pogledamo Rusijo, je jasno, da takšen prevrat v tem trenutku ne more biti uspešen, ker je na drugi strani dovolj ljudi, ki ga nočejo videti in ga bodo preprečili. Ob tem nič ne pomagajo mediji, nič propaganda, niti podpora, denarna in drugačna, kakšnemu aktivistu.

Skrivati se za neko ameriško zaroto, medtem ko večina prebivalstva zahteva spremembe ni nič drugega kot igra lutk, s katerimi se naj zavede ljudi, da se ne bi upirali. A kakor bodo težko izvedljive razne barvne revolucije, če jih večina ljudi noče, tako je tudi težko obdržati oblast, če je večina prebivalstva nezadovoljna.

In ne, podpora Donalda Trumpa mu pri tem ni pomagala.

Zanimivi bogataš, ki se je v nekem trenutku igral z mislijo, da bi kandidiral in mu je podpora celo zrasla v neverjetne višine, je prej deloval negativno. Mitt Romney je v državi, kjer je zmagal tudi leta 2008, dobil več kot 40 %, ker je že prej imel večjo podporo kot njegovi tekmeci in v tej državi je bila njegova mašinerija z vsemi sredstvi pač premočna za Gingricha, Santoruma in Paula.

Po mojem mnenju bo veliko presenečenje, če bo Romney na koncu izgubil to tekmo za republikansko nominacijo. Florida je bila verjetno zadnja možnost za Gingricha, da preobrne tok dogajanja, a se to ni zgodilo. Bil je bled v debatah, govoril je neumnosti o kolonijah na Luni, proti njemu se je zarotil vrh stranke skupaj s pomembnimi mnenjskimi voditelji in zdaj ima Romney 97 delegatov, Gingrich pa 30.

Mimogrede, tudi Romney strelja neumnosti in demokrati si jih že veselo zapisujejo.  Tako je dejal, da ga ne skrbi za revne, ker za njih obstaja ‘varnostna mreža.’ Zanj je bolj pomembnih 90 - 95% Američanov, ki niso ne bogati, ne revni in se mučijo skozi krizno obdobje. Uradno jepod pragom revščine 15% Američanov.

Tale mi je zelo všeč. Najprej predstavi mračno sliko sedanjosti, potem ponudi svetlo prihodnost. Lahko bi ga prevedli tudi v slovenščino in bi se nanašal na slovensko realnost.

Pred novemberskimi predsedniškimi volitvami v ZDA bo pomembna tema tudi brezposelnost. Uspešnost Obamovega mandata se bo merila po tem, koliko delovnih mest je bilo ustvarjenih za časa njegovega vladanja in ali so lahko Američani optimistični glede prihodnosti. Ne glede na to, da je Obama gospodarsko krizo podedoval, po treh letih nihče več noče poslušati izgovorov, da je vse narobe zaradi predhodnikov in se pričakuje, da se stvari obrnejo na bolje.

K sreči za Obamo, so januarski podatki o brezposelnosti pozitivni.  Ta je padla na 8,3%, na najnižjo raven za časa njegovega predsedovanja.  Še vedno gre za visoko brezposelnost, toda pomemben je trend. Še septembra je bila 9,1%, oktobra 9%, novembra 8,5% in decembra 8,3% in demokrati bodo lahko trdili, da se stanje izboljšuje, republikancem pa bo zato iz rok izbito močno orožje. Namreč, prav na nesposobnosti Obamove administracije nenehoma opozarjajo in si na tej temi gradijo podporo. Zato je razumljivo, da okrevanja ameriškega gospodarstva nikoli ne bodo pripisali Obami in bodo kakor Romney, trdili, da bi lahko bilo mnogo bolje:

Na žalost te številke ne morejo zakriti dejstva, da so Obamove politike preprečile pravo gospodarsko obnovo. Skoraj 24 milijonov Američanov ostaja nezaposlenih, premalo zaposlenih ali pa so nehali iskati zaposlitev. Dolgoročna nezaposlenost ostaja na rekordnih ravneh. Za predsednika kandidiram, ker imam vizijo in izkušnje, ki bodo pomagale obnoviti ekonomijo in nas postavile na pot proti večjemu blagostanju za vse Američane.

Na koncu bo izrednega pomena, ali bo uradna brezposelnost padla pod 8%. Nižja bo, večje bodo Obamove možnosti, čeprav je jasno, da bo na koncu šlo tudi za igro številk. Obamova administracija bo postregla z uradno brezposelnostjo, republikanci bodo mahali z odstotkom zaposlenih Američanov glede na celotno delovno silo in bodo iskali tudi tiste, ki po letih krize ne iščejo več zaposlitve.

Tako je Janez Janša predstavil svojo ministrsko ekipo, ki je  posledica kupčkanja med političnimi strankami, članicami koalicije, ki se bo v tem letu spopadla z vsemi težavami, ki so se nagrmadile nad to državo.

SDS bo dal ministra za delo, družino in socialne zadeve, to bo Andrej Vizjak, minister za izobraževanje, znanost, šport in kulturo, to bo Žiga Turk, ministra za notranje zadeve, to bo Vinko Gorenak in ministra za infrastrukturo in prostor, to bo Zvonko Černač. Virantovi dobijo ministra za finance, Janeza Šušteršiča in ministra za pravosodje in javno upravo, Senka Pličaniča. SLS dobi ministra za gospodarstvo, Radovana Žerjava in ministra za kmetijstvo in okolje, Franca Bogoviča (spet smo tam, da je kmetijstvo fevd ljudske stranke). NSi dobi ministra za obrambo, Aleša Hojsa in ministrico za Slovence po svetu, Ljudmilo Novak, ki je s tem edina ministrica. DeSUS dobi ministra za zunanje zadeve, to bo Karl Erjavec in ministra za zdravje, Tomaža Gantarja.

Torej, malo bolj pregledno:

SDS

minister za delo, družino in socialne zadeve – Andrej Vizjak
minister za izobraževanje, znanost, šport in kulturo – Žiga Turk
minister za notranje zadeve – Vinko Gorenak
minister za infrastrukturo in prostor – Zvonko Černač

DLGV

minister za finance – Janez Šušteršič
minister za pravosodje in javno upravo – Senko Pličanič

SLS

minister za gospodarstvo – Radovan Žerjav
minister za kmetijstvo in okolje – Franc Bogovič

NSi

minister za obrambo – Aleš Hojs
ministrica za Slovence po svetu – Ljudmila Novak

DeSUS

minister za zunanje zadeve – Karl Erjavec
minister za zdravje – Tomaž Gantar

Tri koalicijske stranke so na ministrska mesta postavile svoje predsednike, SDS ima seveda predsednika vlade. Ta tri ministrska mesta so tako skorajda zabetonirana, saj si predsednik vlade ne bo mogel privoščiti, da se teh predsednikov strank - ministrov znebi, če bodo slabo delali, saj mu lahko v trenutku vsak izmed njih razstreli koalicijo.

Kakorkoli, najbolj smešno pri vsem skupaj je, da bo Erjavec zunanji minister. Glede na njegovo kariero, obvlada vse, kar se mu ponudi, le še predsednik vlade mora enkrat postati. Najpomembnejši minister bo zagotovo Šušteršič. Ne dvomim v njegovo sposobnost, le z njegovimi rešitvami se bom verjetno bolj težko strinjal, saj bo skušal državo siliti v zelo ekonomsko liberalno smer.

Glede na trenutno dogajanje, miss Egipta 09.

Poučen intervju z Mitjo Okornom v Financah, o tem da je Slovenija dežela dedka Mraza. Kdor je kdaj imel stika z javno upravo, mu je slika znana. Napreduje se po vseh drugih kriterijih, samo po sposobnosti in pridnosti ne. In dokler bo tako, bomo stopicali na mestu, ali, če bomo imeli srečo, profitirali ob rasti drugih, bolj naprednih sosedov. Iz lastne moči se ne bomo razvijali.

Dejstvo je, da je producent Franci Zajc kandidiral pri stranki Zares in je prijatelj nekdanje ministrice Majde Širca in da je v zadnjih treh letih na razpisih pobral skoraj ves denar za filme. Med drugim tudi nekaj milijončkov, za katere sem se jaz na skladu neuspešno potegoval s svojim filmom Član.

Važno, da so naši.

Ne, pri nas delijo davkoplačevalski denar in jim je vseeno za uspeh ali neuspeh filma. Na filmski sklad nastavijo lutko, ki nikoli nima moči, odloča se v ozadju. Ko se zgodijo težave, pa ti ljudje iz ozadja to lutko v ospredju zamenjajo. Zato so jih pa v zadnjem času toliko zamenjali. Edina kompetentna oseba na filmskem skladu je bila Jelka Stergel, ki pa so jo, potem ko ni hotela podpreti filma Piran Pirano producenta Francija Zajca, prav tako odstavili. Toliko časa so zamenjevali direktorja sklada in komisijo, dokler niso našli takih ljudi, ki so ta film podprli. Film je dobil denar in rezultat je kot vedno standardno slovenski: kritiki so ga raztrgali, v kinu pa je film videlo sramotno malo ljudi.

Sliši se kot kakšen mafijski posel.

To so povsem mafijski posli. Kultura je dejavnost, skozi katero je najlažje oprati denar. Dosti težje je oceniti vrednost mojega umetniškega dela kot vrednost pleskanja stanovanja. V birokratski državi se pa potem skrijejo za razpisi, ki so vedno narejeni tako, da bo njim všečen zmagal. Moral pa bi zmagati najboljši.

Sposobnost, da nekdo  nekaj pametnega ustvari, ni pomembna.  Takšen bi preveč gledal iz povprečja in ga je treba hitro zatreti. Seveda, če se venomer gostiš na davkoplačevalskem denarju, ne da bi vedel, od kod ta prihaja, ti je vseeno. Morebiti je prav zato takšen halo okoli pridružitve kulturnega ministrstva drugemu ministrstvu. Ne, ker bi to imelo globok simbolni pomen, ampak zato, ker bi utegnilo pomeniti, da bi se tok denarja prekinil. Tok denarja, od katerega živi veliko ljudi. Ne takšnih, ki so sposobni, ampak takšnih, ki so vse drugo, sploh pa dobro povezani.

V resnici je seveda povsem nepomembno, če imamo ali nimamo samostojno kulturno ministrstvo. Pomembno je, kako to deluje, če sredstva gredo v roke sposobnim in nadarjenim in iz tega potem nekaj nastane.

V preteklih dneh je prišlo do velikega preobrata. Potem, ko je Romney pred tedni po anketah javnega mnenja že visoko vodil, je silovito strmoglavil, a se na koncu spet pobral in zabeležil bleščečo zmago. Dobil je 46,6%, Gingrich 39,1%, Santorum 13,4% in Paul 7%. Ron Paul se je na Floridi držal bolj ob strani in je več energije posvečal drugim državam.

Kje iskati vzroke za tak preobrat? Nekaj je storila podpora republikanskega vrha Romneyju, saj so se zbali, da jim bo Gingrich poslabšal možnosti na novemberskih volitvah. Tedaj se namreč ne bo izbiralo samo predsednika ZDA, ampak tudi senatorje, zastopnike v Predstavniškem domu in guvernerje. Slab kandidat za predsednika bi utegnil zmanjšati njihove možnosti.

Prav tako so se proti Gingrichu postavili številni pomembni mnenjski voditelji. Če dodamo še slab Gingrichev nastop v zadnji debati, obljube o lunarnih kolonijah in prerojenega Romneya, ki je šel v ofenzivo, potem lahko tukaj iščemo vzroke za preobrat.

No, potem je tukaj še vprašanje izvoljivosti. Volilno telo se seveda sprašuje, tako kot vodstvo republikanske stranke, kdo lahko premaga Obamo.  Ankete po koncu volitev so pokazale, da je pri 45% bila prva prioriteta izvoljivost in od teh jih je kar 58% podprlo Romneyja. To je celo bolj pomembno od tega, koga imajo za večjega konservativa. Tukaj namreč vodi  Gingrich s 45%, Romney je na zadnjem mestu z borimi desetimi.

Tekme še ni konec. Nekako tako je kot v košarkaški tekmi favorizirane ekipe proti nekomu, ki s svojo agresivnostjo nadomešča druge primanjkljaje in se vedno znova približa v razliki v koših, včasih celo povede. Jasno je, da bo favorit na koncu zmagal, ampak potem, kaj če se le dogodi presenečenje? Tako nekako je s to republikansko tekmo.

Tako se James Traub ob načrtovanem krčenjem kopenskih sil ZDA z 570000 na 490000 aktivnih vojakov v naslednjih petih letih sprašuje v Foreign Policy. Pozor, to bo še vedno več kot ob napadih enajstega septembra, ko jih je bilo 482000. Tudi obrambni proračun se bi naj zmanjšal, minimalno, s 531 na 525 milijard $, kar vsekakor niso vsa sredstva, ki jih ZDA namenjajo za vojaški stroj in obveščevalne službe, ki jih podpirajo.

Zmanjšanje kopenskih sil prihaja v soglasju s premikom ameriške pozornosti na vzhodno Azijo in na Bližnji Vzhod, proč od Evrope, predvsem pa na omejevanje moči Kitajske. Za takšen premik je potrebna tudi preusmeritev pozornosti s kopenskih sil na letalstvo in mornarico, čeprav bi tudi ti naj izgubili nekaj ladij in letal. Po Iraku in Afganistanu večje kopenske vojne niso več najbolj priljubljene, v vzhodni Aziji pa je ameriška prisotnost mogoča v zavezništvu z drugimi silami in tako omejena na večinoma letalsko in mornariško podporo. Če si pogledamo le primer Južne Koreje, ima ta ogromne kopenske sile, ki so tehnološko mnogo bolj napredne od severnokorejskih sil. ZDA imajo na polotoku nekaj desettisoč vojakov, ki v vojaški enačbi ne bi spremenili ničesar, nekaj letalonosilk in močna letalska podpora pa bi  zagotovo prevesila tehtnico v korist Južne Koreje.

Seveda bo ta načrt minimalnega krčenja in preoblikovanja na republikanski strani naletel na ostre kritike, čeprav je povsem logičen. Evropa ameriške prisotnosti ne potrebuje več in se mora naučiti braniti sama, saj ima na voljo dovolj sredstev. Vojne na Bližnjem Vzhodu niso prinesle nobene posebne koristi in vojna proti terorizmu je bila flop. Več je prineslo ameriško delovanje iz ozadja v posredovanju proti Libiji in tudi gradnja koalicije sunitskih držav proti Iranu je boljša izbira od neposrednega napada. Po drugi strani Kitajska postaja velika sila in za Američane je pomembno, da spoznajo, da je prav ta država njihov največji potencialni globalni nasprotnik. Ker sredstev ni neskončno, je treba izbirati področja delovanja. Vzhodna Azija je vsekakor izrednega pomena in temu primerno se morajo prilagoditi tudi ameriške oborožene sile.

Glede na to, da se ZDA soočajo z velikanskimi dolgovi in morajo varčevati,  je krčenje kopenskih sil ZDA še premalo radikalno. Je pa razumljivo, da so velike kopenske sile nujne za agresivno zunanjo politiko, saj so potrebni škornji na tleh. Bolj obrambna zunanja politika, povezana z gradnjo večjih zavezništev proti skupnim grožnjam po drugi strani zahteva drugačne oborožene sile.

Tako zgleda negativna kampanja.

V republikanski debati v Jacksonvillu so se kandidati pogovarjali tudi o ilegalni imigraciji v ZDA in o tem, kako rešiti ta problem. Pri tem je verjetno najboljši odgovor o varovanju meje podal Ron Paul:

…nimamo dobro preskrbljene meje. Zato mislim, da potrebujemo več sredstev in mislim, da se večina drugih kandidatov strinja, da potrebujemo več sredstev. Toda od kje bodo prišla ta sredstva? Imam predlog. Mislim, da zapravljamo preveč časa s skrbmi o meji med Afganistanom in Pakistanom. Uporabite nekaj teh sredstev na naši meji.

Pove vse o problemih v ZDA in o zapravljanju milijard $ za vojne po svetu in za vojaški sistem, ki obsega ves planet. Kako varčevati, kaj šele investirati doma, ko nisi pripravljen znižati sredstev za globalni imperij?

Vodstvo republikanske stranke se vedno bolj zaveda, da bi zmaga Newta Gingricha ne le pomenila zmago Baracka Obame na predsedniških volitvah novembra, ampak bi utegnila tudi poslabšati možnosti republikancev na kongresnih volitvah. Američani vsaki dve leti izvolijo vse člane Predstavniškega doma in tretjino senatorjev in zato ni nepomembno, kakšen ton bo dajal republikanski predsedniški kandidat.

‘Mislim, da bi morali Newta poslati na Luno, Mitta Romneyja pa v Belo Hišo,’ se je po debati na Floridi,  potem ko  je Gingrich še prej obljubljal kolonizacijo Lune pred koncem njegovega drugega mandata,  norčeval John McCain.   Mitt Romney je na Gingricheve besede potem dobro odgovoril, sicer pa je bil prvič po dolgem času neprimerno boljši skozi celo debato:

Zamisel, da hoče korporativna Amerika iti na Luno in tam zgraditi kolonijo, je lahko velika zamisel, ni pa dobra. In videli smo v politiki - videli smo politike - in Newt, ti si bil del tega - da gredo od države do države in obljubljajo točno to, kar si država želi slišati.

‘Vesoljska’ debata se je na soočenju v četrtek razvila predvsem zato, ker se na Floridi nahaja veliko zaposlenih v ameriškem vesoljskem programu.

No, če se je po Gingrichu v zadnjih dneh vsulo z vseh strani pa ga podpira Sarah Palin. Lahko bi celo rekli, da gre za spopad med strankarskim vodstvom in  bolj radikalno bazo, sploh čajankarji, jasno pa je, da je raven nasprotovanja  med podporniki obeh izredno visoka, saj ne eni, ne drugi ne verjamejo v izvoljivost nasprotnika. Našel bi se celo kdo, ki si želel, da se pojavi nov kandidat, kar je zelo težko, ker ne bi imel ne infrastrukture, ne sredstev, da bi se lahko uspešno boril, ali da na avgustovski konvenciji v Tampi izberejo tretjega kandidata, ki bi ga bili pripravljeni podpreti tudi podporniki Gingricha in Romneyja.

31. januarja je na vrsti spopad za Florido, kjer ankete zmago napovedujejo Mittu Romneyju (pred parimi dnevi je še vodil Gingrich, zato se nanje ne gre zanašati), pred republikanci pa je še ogromno držav.

Smo tik pred sklepnim dejanjem predčasnih volitev: izbiro  mandatarja. Janez Janša si je po Jankovićevem neuspehu zagotovil 50 poslancev podpore in v soboto bo glasovanje. Za mandatarja ga ne bo predlagal predsednik republike, Danilo Türk, ampak kar stranke desnosredinske koalicije.

Ta predsednikova odločitev niti ne prihaja kot presenečenje, ni pa ravno okusna. No, saj je nekaj na njegovih besedah, le tega ne gre verjeti, da bi pri Jankoviću ravnal enako.

Predsednik republike Danilo Türk se je odločil, da v drugem krogu za mandatarja za sestavo vlade ne predlaga nikogar.

Na tiskovni konferenci je pojasnil, da se je tako odločil zaradi prizadevanja dela parlamentarnih strank, da sestavijo koalicijo. Poudaril je, da mu nobena izmed strank na posvetovanjih ni predlagala, da bi za mandatarja predlagal Janeza Janšo.

Dejal je še, da po njegovi oceni Janša “nima polne legitimnosti za sestavo vlade”, saj je bil proti njemu vložen obtožni predlog zaradi afere Patria. “To načelo velja za vse kandidate,” je še poudaril in dodal, da tudi Zorana Jankovića ne bi predlagal, če bi ga bremenila pravnomočna obtožnica ali pravnomočni obtožni predlog.

A kaj hočemo, razlog za zamero ima, mar ne? Po drugi strani si Janša ni in ni bil dober z nobenim predsednikom republike, ne s Kučanom, ne z Drnovškom, ne zdaj s  Türkom in to tudi marsikaj pove. Pričakujemo lahko torej konflikt na relaciji predsednik republike - predsednik vlade. Ne pozabimo, da so predsedniške volitve jeseni letos, SDS pa je že predstavila svojega kandidata, Milana Zvera.