Jinov svet

Odločno odklanjamo vse poskuse, da bi razpravo o Družinskem zakoniku spreminjali v razpravo o Katoliški Cerkvi.

Tadej Strehovec, tajnik Komisije pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci.

RKC v Sloveniji se je odločila, da bo aktivno sodelovala v kampanji proti novemu družinskemu zakoniku. S tem je postala igralec v tej igri in se mora soočiti s posledicami. Popolnoma razumljivo je, da se zagovorniki družinskega zakonika sprašujejo o tem igralcu in ga tudi napadajo. V tej državi imajo pravico do izražanja vsi, ne le RKC Slovenije, ki bi izvedla napad na človekove pravice neke manjšine Slovencev, potem pa bi bila rada izvzeta in boja. Tako ne bo šlo.

Če so skupaj s Primcem in podobnimi kanoni začeli to orgijo sovraštva, morajo biti pripravljeni na grde protiudare. Vsak udeleženec nekega boja skuša tako oblikovati bojišče, da lažje zmaga. Nasprotniki družinskega zakonika to počnejo z velikim sovraštvom  in lažmi, zato se naj nikar ne čudijo, da jih tudi njihovi nasprotniki vlečejo v blato.

Gotovo je. Kako drugače pa bi bila tako zelo pomembna za Maribor, da ji je bilo dodeljeno ljubko službeno stanovanje. Takšno čisto majceno.  Zagotovo je napovedala tudi, da bo kriza odnesla večino investicij znotraj EPK. Škoda, da je mariborski župan kljub temu rinil z glavo skozi zid. Ampak mogoče pa ve kaj, česar preostali ne vemo in se bo zadnji hip pojavil velik investitor, ki bo čez noč postavil za celo sosesko čudovitih objektov, ki bodo mesto ob Dravi za vedno spremenili v kulturno velesilo.

Hecno, ne? No, niti ne.

Zoper mariborskega župana Franca Kanglerja je bila tik pred koncem preteklega leta podana nova kazenska ovadba. Tokrat zaradi dodelitve službenega stanovanja vedeževalki Karin Ježoviti.

Kot je za Večer potrdil vodja mariborskega okrožnega tožilstva Drago Šketa, so prejeli dve kazenski ovadbi zoper tri osebe zaradi kaznivih dejanj sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje, zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic in ponarejanja listin, ki se nanašata na oddajo službenih stanovanj.

Michelle Bachman, ljubljenka gibanja čajank, je potem, ko je v Iowi končala na šestem mestu med republikanskimi kandidati, napovedala konec svoje kampanje. Pri tem je poudarila, da ne obžaluje ničesar in se veseli naslednjega ‘poglavja v Božjem načrtu.’ Prav tako se bo še naprej borila proti predsedniku Obami, ki ga obtožuje socializma.

Da Bachmanova ne bo republikanska kandidatka za predsednika ZDA ni kakšno posebno presenečenje, prav tako ne zmaga Mitta Romneya v Iowi. Bivši guverner iz Massachusettsa je iz prve bitke izšel kot zmagovalec, a šlo je na tesno, saj je drugouvrščenega prehitel za borih osem glasov. Dobil jih je 30,015 ali 24,6%. Na drugo mesto se ni uvrstil Ron Paul, teksaški libertarec, ki so mu raziskave javnega mnenja zadnje tedne kazale zelo dobro, celo tako dobro, da bi utegnil odnesti zmago, ampak Rick Santorum, bivši senator iz Pennsylvanije, kar lahko štejemo za presenečenje, saj se je do zdaj bolj kot ne skrival v ozadju, medtem ko so veliki uživali pozornost medijev. Oba bosta dobila sedem delegatov iz te prve države na dolgem pohodu izbiranja republikanskega kandidata za predsednika ZDA, prav tako kot Ron Paul, ki je dobil 21%. Za zmago jih je potrebnih 1144.

V večji sliki nabiranja glasov ta prva bitka niti ni tako zelo pomembna, razen simbolne napovedi, kako bi se utegnile stvari razvijati v prihodnje. Pomembnejše države šele prihajajo, a jasno je, da ima Romney bolje organizirano kampanjo, prav tako pa več sredstev kot tekmeci. Rick Santorum, presenečenje Iowe, tako utegne še kje prepričati volilno telo, da je pravi predstavnik republikanske stranke, za razliko od favorita, ki mu očitajo, da preveč spreminja svoje mnenje, a težko, da bo to zmožen izkoristiti. Po drugi strani je res, da bo poslej deležen več medijske pozornosti, v njegovo korist pa bo tudi izstop Michelle Bachman in težave Ricka Perryja, zaradi česar bi utegnil pobrati bolj konservativni del volilnega telesa, čeprav bo to z majhnim proračunom, ki ga ima na voljo, seveda težko.  Za zdaj kaže, da ima več možnosti Newt Gingrich, čeprav mu zadnje čase podpora kopni. Sporočila Rona Paula so po drugi strani preveč radikalna, da bi lahko presenetil.

Pomembno je tudi, da se republikanci sprašujejo ne le, kateri izmed kandidatov najbolje zastopa njihove vrednote, ampak kateri ima največ možnosti, da premaga Baracka Obamo. V Iowi se je na tej podlagi odločila tretjina in ni razloga, zakaj se to ne bi ponovilo drugod po ZDA. Romney ima tudi tukaj prednost.

Naslednja postaja tega cirkusa je New Hampshire.

Razpredelnica, ki kaže, kako Kitajska prehiteva tudi na tem področju.

Nekaj povezav na komentarje o dogajanju v naši vzhodni sosedi. Poučno:

US, EU Express Concern About Hungary’s ‘Crackdown’ on Democracy
Autocracy returns to Central Europe
Hungary: nobody understands us
Yale Professor: Hungary could be going fascist
Hungarian State TV Staffers Fired After Hunger Strike
Small churches in Hungary fear losing legal status

Zanima me, kdaj bodo začeli predstavniki oblasti vpiti, da je za finančno katastrofo in mednarodno izolacijo, ki se bliža, kriva mednarodna socialistično judovska finančna zarota. To se pravi, IMF, Svetovna Banka, EU, ZDA in verjetno tudi Severna Koreja. Saj veste, tisti hudobni komunisti so vsepovsod.

Malo ta Orbanistan na vzhodu spominja na Putinovo Rusijo. Če smo Rusom to lahko v preteklih letih še oprostili, saj so se pobirali iz grozljive luknje, ki so jo  povzročile liberalizacija, brezvladje devetdesetih in preprosta kraja in jim zdaj, leta 2012 ne moremo več, je za neko državo članico EU nesprejemljvo, da se obnaša kot se obnaša madžarska oblast. Ne glede na zavoženost prejšnje socialistične oblasti.

Kaj veste, mogoče celo bo Stavil pa ne bi.

Ob novih grožnjah s še hujšimi gospodarskimi sankcijami, se islamska republika odziva s svojimi grožnjami. Zapora 55 kilometrov široke Hormuške ožine za transport nafte v primeru dodatnih sankcij s strani zahodnih sil, bi privedla do vojaškega spopada, v katerem bi ameriška mornarica skušala to strateško pomembno pot za vsako ceno obdržati odprto, iranske sile pa bi storile vse, da jo zaprejo.

Ne gre pričakovati kakšnih velikih mornariških bojev. Iran ne poseduje moderne mornarice, a v takšnem okolju se da tankerje potapljati že z raketami izstreljenimi s kopnega. Tudi ameriške vojaške ladje bi se znašle na udaru. Širitev vojne na kopno in potem še naprej po regiji bi bila skorajda zagotovljena.

Za iranske grožnje je sicer lahko razlog tudi želja dvigniti ceno nafte in tako prislužiti več denarja. Ni namreč jasno, kako bi naj dodatne zahodne gospodarske sankcije škodovale Iranu, ki lahko svojo nafto proda tudi komu drugemu. Kitajci in Indijci in še kdo drug se pač ne bodo ozirali na to, od kod prihaja njihova nafta. Da pa bi ameriška moranrica prestregala tankerje iz Irana pa bi pomenilo piratstvo na morju in potem resnično vojno. In zaporo ožine.

Zato je vse te grožnje treba jemati z rezevo. Bržkone se ne bo zgodilo nič dramatičnega. Washington se že dalj časa trudi čim bolj prizadeti Iran, nekje v ozadju  se preigravajo scenariji za napade na ključne objekte v državi, prihaja tudi do  napadov na pomembne znanstvenike. V primeru ameriškega napada bi tako ali tako zapora ožine bila le eden izmed udarcev, sledile bi še sabotaže v sosednjih državah, uporaba prijateljskih skupin za napade na ameriške cilje, uporaba raket, posebnih enot in tako naprej. Ker je Iran velika država z velikim prebivalstvom, ne bi bilo tako preprosto doseči zmage, sploh pa ne brez masivne uporabe kopenskih sil. Če je vojna med Izraelom in Hezbollahom kakšen pokazatelj, to niti približno ne bi bilo podobno ameriškemu sprehodu skozi Irak. Ki se je potem seveda sprevrgel v dolgoletno puščanje krvi.  Na spremembo režima od znotraj z velikimi protesti po propadu zelene revolucije tudi ne gre računati.

Upajmo, da si v teh časih nihče ne želi velike vojne, ki bi svetovno gospodarstvo pognala navzdol in nam vsem poslabšala življenjski standard. Po drugi strani bi se seveda lahko našel kdo, ki bi razmišljal da je vojna dobra za odvračanje pozornosti od slabšanja gospodarskih razmer. To velja tako za ZDA kot Iran. Norcev je dosti povsod.

Tako imenovani sredinski trojček, DLGV, SLS in DeSUS, se strinja s pobudo za oblikovanje  vlade narodne enotnosti.  Virantovi celo iščejo svojega mandatarja, omenja se Arharja in Zakrajška. Eden je predsednik uprave Unicredit banke Slovenija, drugi finančnik v ameriški centralni banki.

Poglavitno vprašanje tukaj je, kdo pa je v Sloveniji svoj glas dal za Arharja ali Zakrajška? Mar niso naši glasovi šli za politične stranke, za katere smo domnevali, da bodo v primeru zmage predlagale svoje že znane kandidate za predsednika vlade? Pozitivna Slovenija Jankovića, SDS Janšo, SD Pahorja in tako dalje. Nihče ni volil za koga tretjega, ki bi naj vodil vlado narodne enotnosti.

Čeprav Ronu Paulu dobro kaže v Iowi, čeprav je Newt Gingrich še vedno na prvem mestu po podpori na nacionalni ravni, se zdi, da je Mitt Romney med slabim naborom kandidatov še vedno najmanj slab. Kljub zgodovini porazov, kljub očitkom, da pogosto spreminja mnenje. A ob drugih kandidatih….

Barack Obama ima vse možnosti, da podaljša svoje bivanje v Beli Hiši.

Za zdaj malo verjetno. Napovedana rošada Putina in Medvedjeva na čelu države je skupaj z gospodarsko krizo, ki je podobno kot preostanek sveta, prizadela tudi Rusijo,  zagotovo zbila podporo kremeljskim vladarjem, a napovedi javnomnenjskih anket in rezultatov volitev se ujemajo, tako da je okoli 50 % volilnega telesa še vedno za ohranitev sistema, kakršen je zdaj. Ne glede na morebitne volilne prevare, ki jih ni moglo biti toliko, da bi bistveno spremenile rezultate, razen v kakšni provinci. Po drugi strani je glavna opozicijska stranka komunistična partija, ne liberalci, ki imajo kvečjemu nekaj odstotkov.

Ne sme nas prevarati velikost protestov, sploh v Moskvi, kjer je tako ali tako tega dela volilnega telesa največ, niti ne atmosfera na spletu, kjer se je ob manjših možnostih v tradicionalnih medijih najbolj razvila liberalna opcija. Za zdaj jih je še premalo. To se seveda lahko spremeni v naslednjih letih. Ljudje se preprosto naveličajo enih in istih obrazov, ki jim obljubljajo marsikaj, a tega niso zmožni uresničiti. Resnica je takšna, da je Putinova vladavina Rusijo dvignila z  dna, a vsaj v preteklih nekaj letih je prišlo do določenega zastoja pri reformah.

Fotografija protestov v Moskvi

Če kdaj, potem je veliki prevrat pričakovati čez nekaj let, ko se bo delež prebivalstva, ki so enkrat že doživeli ‘konec sveta’, oziroma veliko spremembo v svojih življenjih, zmanjšal. Mlajše generacije ne bodo toliko obremenjene s spomini na katastrofo devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Ampak mogoče ne bi smel  pisati o tem. Resnica je, da sem v preteklih meseceh veliko spremljal predvsem slovensko politiko, malo pa še ameriško, tako da je za mojo staro ljubezen Rusijo ostalo le malo časa. Le hitro vržen pogled sem ter tja. S koncem (upajmo) političnega cirkusa v Sloveniji se bo to spremenilo in moja pozornost vrnila v stare tirnice.  Marca prihodnje leto nas namreč čakajo predsedniške volitve. Vladimir Putin je velik favorit, zelo zanimivo pa bo videti, kaj utegne v igro prinesti Mikhail Prokhorov, kot glasnik liberalne struje in ali bodo komunisti še vedno ostali pri tistih svojih 20%. Zjuganov očitno nima namena odnehati.

V preteklih dneh smo bili priča dvema dogodkoma v Siriji, ki kažeta na to, kako se skuša mobilizirati sirsko in svetovno javnost na stran režima ali upornikov.

V prvem bi naj po poročanju aktivistov vladne sile pobile okoli 100 vaščanov na severu države. Zgodba gre, da so vaščani pred vojaki bežali v neko dolino, ki so jo nato obkolili in obstreljevali z vseh strani.  V drugem sta dva samomorilska napadalca v prestolnici  Damasku udarila na poslopja varnostnih sil, pri čemer je bilo ubitih 44 ljudi, več kot 150 pa ranjenih.

Glede na dogajanje v preteklih mesecih lahko verjamemo obema zgodbama. Da je režim več kot pripravljen kruto obračunavati z uporniki in pobijati neoborožene protestnike, smo že videli. Ker uporu ni videti konca, so posledica vedno hujše kršitve človekovih pravic, mučenja in masakri. Vse, da se režim obdrži na oblasti. Po drugi strani nestabilnost odpira vrata silam, ki so tudi na drugi strani sposobne grozodejstev. Odpira jih tudi radikalcem vseh vrst. Al Kaida v Siriji, ali kakorkoli se takšna sila že naj imenuje, je vsekakor možnost, ne le plod vladne propagande. Ne smemo pričakovati, da bo upor, potem ko bo enkrat pometel z režimom, zgleden glasnik demokracije. Lahko, da bo marsikaj drugega.

Vprašanje, ki se nam vsem postavlja je, ali bo prišlo do tujega posredovanja. Sirija ni Libija, a po slednji se mora strategom zahodnih sil zdeti, da vojna iz zraka s podporo upornikom na tleh niti ni tako zahtevna in draga operacija. Po drugi strani je Sirija del zelo zapletenega območja, na katerem se nahaja tudi Izrael. Kdo ve, kakšne posledice utegne izvati posredovanje. Zato se nikomur ne mudi v vojno.

Kakorkoli, sirski režim je oblegan in bo v prihodnje prisiljen v še hujše zatiranje, a to ne pomeni, da bo izšel zmagovit. Če ni prišlo do umiritve po vseh teh mesecih, zakaj bi potem v prihodnje? Odpor režimu je tako močan, da ga ne zlomi niti največja krutost. Seveda, lahko smo prepričani, da upornikom zdaj že pomagajo tudi zunanje sile, jih urijo in jim dobavljajo orožje. Glede na stališča najpomembnejših igralcev v regiji in v svetu, je takšnih zaveznikov kar nekaj, od Turčije na severu, do arabskih držav, ki ne marajo itanskega zaveznika v Siriji, do ZDA, ki bodo podprle sovražnike svojega sovražnika. Morebiti je s tem še najbolj nezadovoljen Izrael, saj ni možno predvideti, kaj pride dan potem. Navsezadnje znajo nesposobni diktatorji, ki ohranjajo mir, biti bolj uporabni od vročičnih demokracij.

If you prick us, do we not bleed? if you tickle us, do we not laugh? if you poison us, do we not die? and if you wrong us, shall we not revenge?

William Shakespeare - Merchant of Venice

V Pogledih Slovenije na RTV Slo je izjavil, ‘da si je politično zaledje, ki je izvolilo Zorana Jankovića, tri leta prizadevalo, da njegova vlada pade.’ Včeraj je Zoran Janković napravil strateško napako, ko v ključnem trenutku ni odstopil od svoje kandidatke za predsednico DZ in podprl Pahorja. S tem bi močno izboljšal svoj položaj, čeprav bi doživel majhen poraz. A mesto predsednika DZ niti ni tako pomembno, ko je v igri mesto predsednika vlade. Zgodilo se je nekaj drugega. V vrzel je vskočil Gregor Virant.

Kakorkoli, Borut Pahor je zelo oster v boju proti ’stricem’ v ozadju, katere krivi, da so na volitve po zmago poslali Zorana Jankovića. Morebiti je celo malo maščevalen. Na žalost ne pride na dan z imeni. Po drugi strani lahko le, kot že zapisano na tem blogu,  gleda na največje koristi svoje stranke, ki jo sodelovanje v koaliciji s Pozitivno Slovenijo lahko drago stane. Jasno pa je, da Jankoviću v teh trenutkih ni lahko. Mislil si je gotovo, da ima mesto predsednika vlade že v žepu, da bosta vsaj SD in DeSUS hitro pripravljena vstopiti v koalicijo, a temu ni tako. V ozadju so pač razlike, ki, tega se je bati, vodijo v polom. Kakšna so šele pogajanja z Virantovo listo, s katero je še več razlik?

Ključni problem tega trenutka je, da na političnem polu, ki ga imenujemo za levega, poteka spopad med najmanj dvema silama. Eno, ki stoji za Jankovićem in drugo, ki podpira, ali je Borut Pahor sam. Gre tudi  za definicijo tega, kaj bi naj ‘leva’ opcija v Sloveniji  bila. Ne bom pisal, da gre za to, kaj bi naj bila socialna demokracija, ker je to preozko, ker govorimo o celem skupku idej, ki so vsa ta leta od osamosvojitve dalje poganjale LDS, SD in na koncu tudi Zares, zdaj pa Pozitivno Slovenijo. Ampak ta definicija, je, tako se zdi, drugotnega pomena ob spopadu, ki se izraža med dvema človekoma, Pahorjem in Jankovićem. Lahko bi rekli, da se nam ob oblikovanju koalicije med  tema politikoma obeta ponovitev razprtij preteklosti, le da bo tukaj Pahor tisti, ki bo od spodaj najedal vladavino relativnega zmagovalca volitev.

Pri tem spopadu bi  opozoril, da še ne vemo, kdo je politični mrtvec. Eni so za to že razglasili Pahorja, a ta se ne da in se bori naprej.

Ampak lahko pa da se motim in  bodo sestavili eno lepo srečno koalicijo in vladali v sončni zahod

V tolažbo, če bo pismo ali paket po pošti potreboval malo dlje. Neka ženska na Floridi je od svoje hčere v Arkansasu pred kratkim po pošti dobila darilo. Problem le, da je bilo poslano že 10. decembra  prejšnje leto. Medtem ko je bila hčerka besna, saj je izpadlo, kot da za božič ni nič poslala, njena mati meni, da se je pošiljka izgubila na pošti in so jo našli šele, ko so poštno izpostavo, na katero je bila oddana, zaprli novembra letos. Verjetno so jo našli kje v kakšnem prašnem kotu.

Pri pošti so se že opravičili, saj naj ne bi šlo za storitev, kot jo želijo ponuditi svojim strankam. Lahko bi rekli, da pa je pošiljka na koncu le prišla na cilj.